Bolniki so se mu smilili

Neka starka, ki so ji rekli teta Marija Carreira, je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in prignal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.

Zelo so se mu smilili bolniki, celo pretirano, zato ni mogel biti v njihovi družbi. Rekel je:

»Ne morem videti ljudi, ki tako trpijo, tako se mi smilijo!«

Zato se je branil, da bi odgovarjal na vprašanja obiskovalcev, če so bili med njimi bolniki:

»Če so bolniki, ne grem, ne morem jih gledati, tako zelo se mi smilijo. Recite jim, da molim zanje.«

Nekega dne so vse tri vidce hoteli odpeljati v hišo nekega moškega, ki je imel nemo mamo. Lucija in Jacinta sta odšli, Frančišek pa se je izgovoril:

»Ne grem. Ne morem videti ljudi, ki bi radi govorili, pa ne morejo.«

p. Anton

Lucijini starši so prvič spremljali hčerko

Dva dni pred Marijinim prikazanjem v oktobru je dr. Formigon vprašal Lucijo:

»Se ne bojiš, da ti bodo ljudje kaj hudega naredili, če ta dan ne bo kaj posebnega?«

»Prav nič se ne bojim,« je pogumno odgovorila, s popolnim zaupanjem, da se bo Marijina napoved v resnici izpolnila.

Na večer pred Marijinim prikazanjem se je nabrala velika množica, ki je vso noč prebila pod milim nebom. Že pred sončnim vzhodom na dan 13. oktobra so glasno molili in prepevali. S črnike so ljudje potrgali liste in polomili veje, da je ostalo skoraj samo še deblo, ki je bilo okrašeno s cvetlicami in svilenimi trakovi, zato se od njega ni skoraj nič videlo.

Duhovniki okoliških župnij so bili izredno presenečeni, da je bilo 13. oktobra pri maši, ki je bila v tistih časih samo zjutraj, izredno veliko število vernikov.

V drugem Spominu Lucija pripoveduje:

»Razširila se je vest, da je oblast sklenila vžgati bombo prav blizu nas v trenutku prikazanja. Tega se nisem bala in ko sem to povedala svojima malima sorodnikoma, sta rekla:

'Kako velika sreča, če nam bo dana milost iti od tam v nebesa skupaj z našo Gospo!'«

Lucijina mati Marija Rosa je bila v času Marijinih prikazovanj 13. oktobra prvič ganjena ob misli na svojo najmlajšo hčerko, ki bo tega dne morda morala umreti. Ko je gledala svojo hčerko, so ji tekle solze po obrazu. Lucija jo je božala in jo skušala potolažiti:

»Ne bojte se, mama. Gotovo se nam ne bo nič hudega zgodilo. Naša Gospa bo naredila, kar je obljubila.«

Mati se je v svoji materinski ljubezni odločila, da bo svojo hčerko prvič spremljala na kraj prikazovanj, čeprav ji je župnik odsvetoval:

»Če bo umrla moja hči, hočem umreti ob njej!«

Oba očeta in materi ter vsi trije otroci so skupaj pričakali čas odhoda pri Martovih. Marto, oče Frančiška in Jacinte, se ni prav nič bal, ko ga je sosed prepričeval, naj ostane doma:

»Stric Marto, bolje je, da ne hodite tja. Lahko se vam zgodi kaj hudega. Za otroke ni nevarnosti, ker so še majhni. Nihče jim ne bo nič storil. Vi pa ste v nevarnosti, da se vam kaj pripeti.«

»Jaz grem. Se prav nič ne bojim. Vse se bo lepo izteklo.«

Zelo pa se je bala Martova žena Olimpija, ker so duhovniki in drugi ljudje napovedovali vse slabo. Njena otroka pa sta bila mirna. Jacinta je rekla:

„Če nam bodo napravili kaj hudega, bomo šli v nebesa. Ubogi pa tisti, ki bi nam kaj žalega storili. Šli bodo v pekel.“

Neka gospa je prinesla dve oblekici, modro za Lucijo, belo za Jacinto, in ju je oblekla. Na glavo jima je dala naglavni ogrinjali in venčka s cvetlicami iz blaga, da sta bili videti kot angelčka.

Iz hiše so odšli ob najhujšem nalivu. Vseskozi je deževalo. Drobni dež, ki je od jutra nenehno padal, je bil zaradi ostrega vetra še posebej nadležen in je grozil, da bo vse premočil.

Materi sta šli skupaj, s seboj pa sta vzeli vsaka svojo blagoslovljeno svečo in škatlico vžigalic, da bi ju prižgali, če bi bilo kaj hudega.

Po velikih težavah zaradi slabega vremena in velike gneče so prišli v Irijsko globel. Neki šofer je vzel Jacinto v naročje in kričal:

»Spustite naprej otroke, ki so videli našo Gospo!«

Ta dan se je kljub močnemu nalivu, pred katerim ni ubranil noben dežnik, plašč ali klobuk, nabralo okrog sedemdeset tisoč ljudi. Prišli so iz vse Portugalske. Pogled je bil veličasten in čudovit. Nobene nejevolje ni bilo zaradi močnega dežja in vetra. Vsi so se vedli z največjim spoštovanjem. Lizbonsko časopisje je namreč objavilo novico, da je za 13. oktobra Gospa napovedala čudež, da bodo vsi verjeli. Prišli so tudi nekateri neverni, ker so bili prepričani, da napovedanega čudeža ne bo, in bodo lahko vse skupaj razkrinkali kot izmišljotino.

p. Anton

Nauk Cerkve o odpustkih Kaj so odpustki?

V zadnjih letih in celo desetletjih smo na odpustke skoraj pozabili. Vendar so to za nas same in za naše pokojne sorodnike in sploh duše v vicah zelo pomembna sredstva duhovne rasti in zveličanja. Ker bomo v mesecu novembru za svoje pokojne več molili, je prav, da se seznanimo tudi z odpustki. Podatki so vzeti iz:Paenitentiaria apostolica, Enchiridion indulgentiarum, 4. izdaja 1999, in iz Katekizma Katoliške Cerkve, Ljubljana 1993

V Katekizmu Katoliške Cerkve imamo na vprašanje, kaj so odpustki, tale odgovor: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.

Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo rajnim« (št. 1471).

Za velike grehe zaslužimo večno kazen, ki se nam odpusti pri dobri spovedi. V primeru, da je naše spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, tako popolno, da doseže naše popolno očiščenje, se nam izrišeta obojni kazni, večna in časna. Če bi v tem stanju umrli, bi prišli brez vic v nebesa.

Običajno pa za velike in male grehe, čeprav so ti odpuščeni, ostanejo časne kazni, to je nezdrava navezanost na stvari. Za odsluženje teh kazni bomo trpeli v vicah, če ne bomo zanje zadostili že na zemlji ali pa se jih rešili s prejemom odpustkov.

Časne kazni se nam odpustijo tudi z deli usmiljenja in ljubezni, z molitvijo in različnimi oblikami pokore, s potrpežljivim prenašanjem trpljenja in preizkušenj ter z vedrim sprejemom svoje smrti (prim. Katekizem, št. 1472–1473).

»Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni.

Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe« (št. 1478–1479).

Skrivnost so ohranili zase

V juliju je nebeška Gospa ob koncu razodetja treh delov fatimske skrivnosti deklicama naročila: »Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko povesta.«

Otroci so skrbno razlikovali med molkom, ki so si ga sami naložili, in molkom, ki jim ga je zapovedala fatimska Gospa. Nikoli se nikomur ni posrečilo, da bi od njih izvedel vsebino skrivnosti. To se je pokazalo pri vseh zaslišanjih. Tudi najtežjo preizkušnjo pri županu so odlično prestali.

Marija Rapozo je 27. oktobra 1917 pisala prijateljici:

»Fantek je name včeraj napravil najboljši vtis. Ima bister pogled, zelo vesel obraz in je zmeraj pri volji. Skrivnost hranijo vsi trije z isto vztrajnostjo. Osebe, ki so šle z menoj, so fantku ponujale vse, česar so se spomnile. Odklonil je vse in končno zelo navdušeno dejal: 'Tudi če bi mi dali ves svet, ne povem.'«

Jacinta je pred odhodom v bolnico v Lizbono, kjer je končno umrla, naročila Luciji:

»Nikoli nikomur ne povej skrivnosti, četudi bi te ubili.«

p. Anton

LETO VERE SE NADALJUJE - Zakaj mnogi ne najdejo Boga? Nekateri so zanj slepi

Heleno Keller, gluhonemo in slepo Angležinjo, so vprašali:

"Gospodična Keller, mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?"

"Ne. Najhujša nesreča, ki lahko zadene kakega človeka, je, če ima oči, pa ne vidi."

Veliko jih je, ki danes ne vidijo, čeprav imajo zdrave oči. So duhovno slepi, slepi za Boga in njegovo delovanje, njegovo ljubezen.

Človek ima duhovne oči razuma, srca in vere. Z njimi mora v svojem življenju odkriti in vedno popolneje odkrivati Boga. Sicer bi tudi njega doletela najhujša nesreča.

Romar je prišel k učitelju:

"Že leta iščem Boga. Odšel sem od doma in iskal sem ga povsod, kjer pravijo, da je: na vrhovih gora, v srcu puščave, v tišini samostanov, v predmestnih četrtih revežev."

"Ali si ga našel?" je vprašal učitelj.

"Bil bi domišljav in lagal bi, če bi rekel, da. Ne, nisem ga našel. Ali si ga ti?"

Kaj naj bi mu bil učitelj rekel? Večerno sonce je pošiljalo v sobo pramene zlate luči. Na bližnjem figovcu je veselo čivkalo na stotine vrabcev. V daljavi je bilo slišati promet z avtoceste. Komar je pribrenčal tik mimo ušesa in svaril, da bo vsak čas pičil ... In ta dobričina je mogel kar tako sedeti tam in trditi, da ni našel Boga, da ga še vedno išče.

Čez nekaj časa je romar iz učiteljeve sobe razočaran odšel. Šel je, da bi iskal še drugod.

Nekateri iščejo Boga dolgo časa, a ga ne najdejo. Zdi se, kakor da so za Boga slepi. Učitelj je videl Božje delovanje v naravi, romar pa je bil za to delovanje slep, čeprav mu ni mogoče odrekati dobre volje. Eno je videti, drugo je uvideti, razumeti. Mnogi gledajo Božje stvarstvo, a ne razumejo, da je Božje. Nekaterim se zdi, da stvarstvo kar kriči o svojem Stvarniku, drugim pa se zdi nemo.

Kdor Boga kljub vztrajnemu iskanju še ni mogel najti, naj ga še naprej išče. Kdor je na poti vztrajnega iskanja, je na dobri poti.

Pascal pravi, "da sta le dve vrsti ljudi, za katere lahko rečemo, da so pametni: tisti, ki z vsem srcem služijo Bogu, ker ga poznajo; in tisti, ki ga z vsem srcem iščejo, ker ga še ne poznajo".

Sv. Avguštin je zapisal:

"Ti pa, ker Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: 'Če namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš? ... Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu ...'

Ko ljubiš bližnjega in skrbiš za bližnjega, si na poti. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem?"

Človek, ki nikakor ne more priti do Boga, naj moli: "Gospod, če si, daj, da te spoznam in vzljubim."

Duhovnik je srečal na polju kmeta, ki je kljub sončni pripeki nosil klobuk v roki. Duhovnik ga je vprašal, zakaj ne da klobuka na glavo. Kmet mu je odgovoril:

"Ko grem mimo zorečega polja, nimam nikoli klobuka na glavi. Človek mora imeti spoštovanje do skrivnostne Božje bližine in Božjega delovanja, ki ga je mogoče tu zaslediti."

Človek Boga ne odkrije, če ima pogled usmerjen v napačno smer. Pripovedujejo, kako je znameniti slikar Leonardo da Vinci (+ 1519), ko je slikal zadnjo večerjo, na vsak način hotel doseči, da bi slika vodila ljudi k Jezusu. Na prvi razstavi zadnje večerje so vsi ljudje občudovali predvsem majhno ladjico, ki jo je mojster naslikal v kotu slike in je zanjo porabil kar tri tedne. Toda ne oziraje se na porabljeni čas in trud je slikar že prvi večer vzel sliko z razstave in ladjico preslikal. Na sliki ni želel imeti ničesar, kar bi odvračalo pozornost od Jezusa.

Biti odprt za Boga pomeni odpoved lastnim predstavam o njem, pomeni pripravljenost, da ga sprejmemo, kakršen je, da sprejmemo njegov način razodevanja. V svoj ozki krog zaprti človek, ki je podoben konju s plašnicami ob očeh, bo Boga težko našel. Prav tako tisti, ki je suženj časa, naglice, hlastanja in veri nenaklonjenega javnega mnenja.

Ovira za sprejem vere je tudi enostranska usmerjenost človeka zgolj v znanost in tehniko. Če človek zanemarja vzgojo volje, srca in vesti, sploh celotne osebnosti, tudi za vero ni sprejemljiv. Naš pristop do stvarnosti je preveč razumarski, pridobitniški. Upoštevati bi bilo treba tudi lastnosti, ki so bolj razvite pri ženski: občudovanje skrivnosti življenja, spoštovanje enkratnosti vsakega bitja, hvaležnost, sprejemljivost za vse, kar je podarjeno.

Drugi vatikanski koncil se zaveda množičnosti pojava ateizma in indiferentnosti za vero danes:

"Tajiti Boga ali religijo ali nič se ne zmeniti zanju – to v primeri s prejšnjimi časi ni več nekaj izjemnega ali kak osamljen primer. Danes namreč takšno ravnanje neredko prikazujejo kot zahtevo znanstvenega napredka ali nekakšnega novega humanizma. Vse to se v več deželah izraža ne samo v modroslovnih teorijah, temveč je na široko prodrlo tudi v slovstvo, v umetnost, v razlaganje humanih znanosti in zgodovine ter celo v državne zakone; in vse to mnoge bega" (CS 7,3).