Bolniki so se mu smilili

Neka starka, ki so ji rekli teta Marija Carreira, je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in prignal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.

Zelo so se mu smilili bolniki, celo pretirano, zato ni mogel biti v njihovi družbi. Rekel je:

»Ne morem videti ljudi, ki tako trpijo, tako se mi smilijo!«

Zato se je branil, da bi odgovarjal na vprašanja obiskovalcev, če so bili med njimi bolniki:

»Če so bolniki, ne grem, ne morem jih gledati, tako zelo se mi smilijo. Recite jim, da molim zanje.«

Nekega dne so vse tri vidce hoteli odpeljati v hišo nekega moškega, ki je imel nemo mamo. Lucija in Jacinta sta odšli, Frančišek pa se je izgovoril:

»Ne grem. Ne morem videti ljudi, ki bi radi govorili, pa ne morejo.«

p. Anton