Neka starka, ki so ji rekli
teta Marija Carreira, je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so
se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki
priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in prignal skupaj
razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.
Zelo so se mu smilili
bolniki, celo pretirano, zato ni mogel biti v njihovi družbi. Rekel je:
»Ne morem videti ljudi, ki
tako trpijo, tako se mi smilijo!«
Zato se je branil, da bi
odgovarjal na vprašanja obiskovalcev, če so bili med njimi bolniki:
»Če so bolniki, ne grem, ne
morem jih gledati, tako zelo se mi smilijo. Recite jim, da molim zanje.«
Nekega dne so vse tri vidce
hoteli odpeljati v hišo nekega moškega, ki je imel nemo mamo. Lucija in Jacinta
sta odšli, Frančišek pa se je izgovoril:
»Ne grem. Ne morem videti
ljudi, ki bi radi govorili, pa ne morejo.«
p. Anton
