Dva dni pred Marijinim prikazanjem v
oktobru je dr. Formigon vprašal Lucijo:
»Se ne bojiš, da ti bodo ljudje kaj
hudega naredili, če ta dan ne bo kaj posebnega?«
»Prav nič se ne bojim,« je pogumno
odgovorila, s popolnim zaupanjem, da se bo Marijina napoved v resnici
izpolnila.
Na večer pred Marijinim prikazanjem se
je nabrala velika množica, ki je vso noč prebila pod milim nebom. Že pred
sončnim vzhodom na dan 13. oktobra so glasno molili in prepevali. S črnike so
ljudje potrgali liste in polomili veje, da je ostalo skoraj samo še deblo, ki
je bilo okrašeno s cvetlicami in svilenimi trakovi, zato se od njega ni skoraj
nič videlo.
Duhovniki okoliških župnij so bili
izredno presenečeni, da je bilo 13. oktobra pri maši, ki je bila v tistih časih
samo zjutraj, izredno veliko število vernikov.
V drugem Spominu Lucija pripoveduje:
»Razširila se je vest, da je oblast
sklenila vžgati bombo prav blizu nas v trenutku prikazanja. Tega se nisem bala
in ko sem to povedala svojima malima sorodnikoma, sta rekla:
'Kako velika sreča, če nam bo dana
milost iti od tam v nebesa skupaj z našo Gospo!'«
Lucijina mati Marija Rosa je bila v času
Marijinih prikazovanj 13. oktobra prvič ganjena ob misli na svojo najmlajšo
hčerko, ki bo tega dne morda morala umreti. Ko je gledala svojo hčerko, so ji
tekle solze po obrazu. Lucija jo je božala in jo skušala potolažiti:
»Ne bojte se, mama. Gotovo se nam ne bo
nič hudega zgodilo. Naša Gospa bo naredila, kar je obljubila.«
Mati se je v svoji materinski ljubezni
odločila, da bo svojo hčerko prvič spremljala na kraj prikazovanj, čeprav ji je
župnik odsvetoval:
»Če bo umrla moja hči, hočem umreti ob
njej!«
Oba očeta in materi ter vsi trije otroci
so skupaj pričakali čas odhoda pri Martovih. Marto, oče Frančiška in Jacinte,
se ni prav nič bal, ko ga je sosed prepričeval, naj ostane doma:
»Stric Marto, bolje je, da ne hodite
tja. Lahko se vam zgodi kaj hudega. Za otroke ni nevarnosti, ker so še majhni.
Nihče jim ne bo nič storil. Vi pa ste v nevarnosti, da se vam kaj pripeti.«
»Jaz grem. Se prav nič ne bojim. Vse se
bo lepo izteklo.«
Zelo pa se je bala Martova žena
Olimpija, ker so duhovniki in drugi ljudje napovedovali vse slabo. Njena otroka
pa sta bila mirna. Jacinta je rekla:
„Če nam bodo napravili kaj hudega, bomo
šli v nebesa. Ubogi pa tisti, ki bi nam kaj žalega storili. Šli bodo v pekel.“
Neka gospa je prinesla dve oblekici,
modro za Lucijo, belo za Jacinto, in ju je oblekla. Na glavo jima je dala
naglavni ogrinjali in venčka s cvetlicami iz blaga, da sta bili videti kot
angelčka.
Iz hiše so odšli ob najhujšem nalivu.
Vseskozi je deževalo. Drobni dež, ki je od jutra nenehno padal, je bil zaradi
ostrega vetra še posebej nadležen in je grozil, da bo vse premočil.
Materi sta šli skupaj, s seboj pa sta
vzeli vsaka svojo blagoslovljeno svečo in škatlico vžigalic, da bi ju prižgali,
če bi bilo kaj hudega.
Po velikih težavah zaradi slabega
vremena in velike gneče so prišli v Irijsko globel. Neki šofer je vzel Jacinto
v naročje in kričal:
»Spustite naprej otroke, ki so videli
našo Gospo!«
Ta dan se je kljub močnemu nalivu, pred
katerim ni ubranil noben dežnik, plašč ali klobuk, nabralo okrog sedemdeset
tisoč ljudi. Prišli so iz vse Portugalske. Pogled je bil veličasten in čudovit.
Nobene nejevolje ni bilo zaradi močnega dežja in vetra. Vsi so se vedli z
največjim spoštovanjem. Lizbonsko časopisje je namreč objavilo novico, da je za
13. oktobra Gospa napovedala čudež, da bodo vsi verjeli. Prišli so tudi
nekateri neverni, ker so bili prepričani, da napovedanega čudeža ne bo, in bodo
lahko vse skupaj razkrinkali kot izmišljotino.
p. Anton