V zadnjih letih in celo desetletjih smo na odpustke skoraj pozabili.
Vendar so to za nas same in za naše pokojne sorodnike in sploh duše v vicah
zelo pomembna sredstva duhovne rasti in zveličanja. Ker bomo v mesecu novembru
za svoje pokojne več molili, je prav, da se seznanimo tudi z odpustki. Podatki
so vzeti iz:Paenitentiaria apostolica, Enchiridion indulgentiarum, 4. izdaja
1999, in iz Katekizma Katoliške Cerkve, Ljubljana 1993
V Katekizmu Katoliške
Cerkve
imamo na vprašanje, kaj so odpustki, tale odgovor: »Odpustek je odpuščanje
časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme
ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve,
katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev
Kristusa in svetnikov.
Odpustek je delen ali popoln v tem
smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za
grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo rajnim« (št. 1471).
Za velike grehe zaslužimo večno kazen,
ki se nam odpusti pri dobri spovedi. V primeru, da je naše spreobrnjenje, ki
izhaja iz goreče ljubezni, tako popolno, da doseže naše popolno očiščenje, se
nam izrišeta obojni kazni, večna in časna. Če bi v tem stanju umrli, bi prišli
brez vic v nebesa.
Običajno pa za velike in male grehe,
čeprav so ti odpuščeni, ostanejo časne kazni, to je nezdrava navezanost na
stvari. Za odsluženje teh kazni bomo trpeli v vicah, če ne bomo zanje zadostili
že na zemlji ali pa se jih rešili s prejemom odpustkov.
Časne kazni se nam odpustijo tudi z deli
usmiljenja in ljubezni, z molitvijo in različnimi oblikami pokore, s
potrpežljivim prenašanjem trpljenja in preizkušenj ter z vedrim sprejemom svoje
smrti (prim. Katekizem, št. 1472–1473).
»Odpustek dobimo
tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil
Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj
Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih
kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč
kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni.
Ker so rajni verniki na poti očiščevanja
tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s
pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih
dolgujejo za svoje grehe« (št. 1478–1479).
