LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (34) Verovanje zelo ovirajo predsodki

Na področju vere je polno predsodkov. Zaradi njih marsikdo ne pride do Boga, ali pa v veri vanj ne napreduje. Kolikokrat slišimo: "V cerkev pa že ne bom hodil, tja hodijo same opravljive ženske." "Tisti, ki hodijo v cerkev, niso nič boljši od nas, ki ne hodimo." "Čeprav ne verujem v Boga in ne hodim k maši, sem lahko dober." "Nimam časa, da bi se ukvarjal z Bogom."

V knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo lahko preberemo: "Predsodki (...) nas slepijo, da ne vidimo resnice, ki je v Jezusu. Resnica zna biti tudi boleča, toda če je zares resnica, nam nikoli ne bo škodila."

Mislec Pascal je zapisal: "Resnica je danes tako zatemnjena – in laž tako razširjena – da jo bo lahko spoznal le tisti, ki mu je res pri srcu."

Zgodba pripoveduje, kako je neki mož iskal Boga. Hudič je za to zvedel in je hotel možu namero preprečiti. Ubogemu možu je pričaral različne skušnjave: bogastvo, slavo, moč, prestiž. Iskalec se je vsem tem skušnjavam uspešno postavil po robu.

Ko je kasneje prišel pred učitelja, ki naj bi mu pomagal najti Boga, je bil presenečen. Videl je namreč, da učitelj sedi na oblazinjenem stolu, učenci pa so ob njegovih nogah. "Temu možu gotovo manjka glavna krepost svetnikov, ponižnost," si je mislil pri sebi.

Potem je na učitelju opazoval še druge stvari, ki mu niso bile všeč: učitelj se je zanj malo zmenil, njegova obleka mu ni ugajala, njegovo govorjenje je bilo nekoliko izumetničeno. Sklenil je, da bo svoje iskanje nadaljeval drugod.

Koliko ljudi pri iskanju Boga motijo razne malenkosti, predsodki, zato Boga ne odkrijejo!

Veliko ljudi se obesi na napake v Cerkvi. Namesto v sedanjosti živijo v preteklosti in stalno kritizirajo Cerkev. Njene resnične napake povečujejo, pridevajo pa ji tudi napake, ki jih ni nikoli zagrešila. Jasno je, da se za takšno Cerkev in za Boga, ki drži s takšno Cerkvijo, ne morejo ogreti.

Drugi živijo samo v prihodnosti, v pridobitniških načrtih: kaj bodo kupili, kaj bodo naredili, kako bodo napredovali na službenem mestu. Bog pa je navzoč v sedanjosti. Z njim se je treba srečevati v sedanjem trenutku, ne v preteklosti in prihodnosti.

Marsikoga pri veri v Boga moti različnost verstev. Janja je med njimi: "Zakaj vi mislite, da je krščanska vera prava? Kdo pravi, da mora biti krščanska vera prava? Zakaj ne bi bila muslimanska ali pa kakšna druga, saj jih je veliko po svetu? Kaj ni samo en Bog in en Jezus Kristus? Od kod pa potem toliko ver? Nekatere vere imajo še več bogov.«

V vsaki veri je nekaj resnice. Ne morejo pa biti vse vere enako dobre, čeprav se človek v njih zveliča, če je prepričan, da so prave in po njih živi. Toliko ver je zato, ker so po naravi vsi ljudje odprti za Boga in ga spoznavajo s svojim razumom. Nazori o Bogu pa so različni zato, ker je Bog skrivnost in ga človek s svojim omejenim razumom ne more doumeti. Človekova volja je nagnjena k slabemu, zato človek laže sprejema takšnega boga, ki odobrava človekova slaba dejanja. To seveda ni pravi Bog. Bog sam je moral povedati o sebi, kdo in kakšen je. Polnost resnice je v krščanstvu, ker je od Boga razodeta vera. Zato je samo krščanska vera prava. Nobena verska knjiga katerega koli verstva se ne more primerjati s Svetim pismom. Noben ustanovitelj katere koli vere se ne more primerjati z Jezusom Kristusom, ustanoviteljem krščanstva.

Lewis v knjigi Zakaj Bog ugotavlja: "Če ste kristjan, vam ni treba verovati, da so vse druge religije popolnoma zmotne. Če ste ateist, pa morate verovati, da je osnovna misel vseh religij svetá velika zmota. Če ste kristjan, lahko svobodno verujete, da vse te religije, celo najnenavadnejše, vsebujejo vsaj kanček resnice."

Močno leglo predsodkov je v slabi družbi in negativnem javnem mnenju. Psiholog Paul Vitz je pri osemnajstih letih postal ateist, čeprav je imel dobro krščansko vzgojo. Dvajset let pozneje se je začel kot profesor psihologije temeljito poglabljati v krščanstvo. Prepričal se je, da uči resnico, zato se je oklenil Kristusa. Rekel je, da so bili razlogi za njegovo odločitev za ateizem "površni, nespametni, predvsem pa brez intelektualne in moralne poštenosti". Njegovi vrstniki so ga potegnili za seboj. Opustil je vero, da bi dobil ugled v njihovih očeh.

An

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi niso prišli do odrasle vere

Merton v knjigi Luč nevidne Resnice ugotavlja, da mnogi niso prišli do odrasle vere, ker niso imeli prave vere v otroški dobi. Tako niti niso izgubili prave vere, saj je niso imeli:

"Koliko ljudi je danes na svetu, ki so 'izgubili vero' obenem s praznimi upi in slepili otroške dobe. Tisto, čemur so rekli 'vera', je bilo le eno med vsemi drugimi slepili. Vse svoje upanje so postavljali v neki občutek duhovnega miru, oddiha, notranjega ravnovesja, samospoštovanja. Potem pa, ko so se začeli spoprijemati z resničnimi težavami in bremeni zrelega življenja, ko so se zavedeli svoje slabotnosti, so izgubili svoj mir, opustili svoje dragoceno samospoštovanje in nič več niso mogli 'verovati'. Se pravi: nič več se niso mogli oddahniti, se pomiriti s predstavami in pojmi, ki so jih pomirjali, ko so bili še otroci."

Marsikdo, ki je sicer imel v otroštvu dobro versko vzgojo, je v dobi odraščanja vero izgubil, ker se zanjo ni več brigal. V veri je treba rasti in se izpopolnjevati. Z otročjimi predstavami o veri in Bogu ni mogoče imeti odrasle vere. Na vseh področjih se je treba izobraževati, podobno tudi v veri, a ne gre le za znanje, ampak za organsko rast v veri, v življenju po evangeliju.

Kakor človek raste, mora rasti tudi njegova vera. Pri mnogih vera ostane na stopnji šolskega otroka, zato tako zlahka, ko odrastejo, takšno vero zavržejo, kakor zavržejo pretesno obleko in obutev.

Smo romarji. Naša vera je vera romarjev, popotnikov, ki se tudi ustavljajo, iščejo pravo pot, nabirajo novih moči. Vera je tudi romanje skozi puščavo. Vera je dogajanje. Pri rasti v veri si medsebojno pomagamo.

Z odraščanjem mora kristjan otroške in celo otročje predstave o Bogu zamenjati s primernejšimi. Zelo težko je zajeziti škodljiv vpliv zgrešenih podob o Bogu, še zlasti, če v dobi doraščanja ni bilo primernega verouka: Bog Policaj, veliki Starec, glavni Direktor.

Danes je že veliko ljudi, ki v mladosti sploh niso bili poučeni v veri ali pa zelo površno.

Še bolj kakor nepoučenost je za vero nevarna napačna poučenost, ki je pogosto veri nasprotna ali celo sovražna.

Veliko ljudi ima danes zaradi veri nasprotne šole, družbenih občil in javnega mnenja o Bogu popolnoma napačne pojme. Predstavljajo si, da Bog drži z bogatimi, krutimi oblastniki, močnejšimi. Mislijo, da vera uči, da je Bog le pribežališče v stiski, da je opij za ljudstvo. Dalje, da Bog kakor krut tiran in neusmiljen sodnik nestrpno čaka, kdaj ga bo človek kaj polomil, da ga bo kaznoval. Bog je po takšnem pojmovanju nekakšen policaj, ki z veliko strogostjo skrbi za red na svetu. Kar naprej posega v svet in krivce kaznuje. Ko ljudje s takšnim pojmovanjem pozneje v svetu vidijo veliko nereda in trpljenja, pripisujejo to Bogu. Takšnega nesimpatičnega Boga je kaj lahko zavreči.

Napačno pojmuje Boga tudi tisti, ki na Boga gleda kakor otrok na svojo mamo, ki jo hoče prepričati, da mu ustreže. Prava molitev hoče pripraviti nas same na izpolnjevanje Božje volje, ne Boga na izpolnjevanje naše volje. Molimo: "Zgodi se tvoja volja" in ne: "Zgodi se naša volja."

Vsak si Boga nekoliko po svoje zamišlja. Vendar je Bog drugačen od vsake naše še tako popolne zamisli. Mi smo končna bitja, Bog pa je neskončen. Še tako popolna predstava o Bogu nam ne more posredovati Boga, kakršen je v resnici.

Če kdo zavrže Boga, morda zavrže samo svojo popačeno predstavo, karikaturo o Bogu. Pravo podobo Boga nam je posredoval Kristus. Treba je spoznati Kristusovo duhovno podobo, da spoznamo njegovega in našega Očeta. Morali bi iti k svetnikom v šolo, saj so ti najbolj prodrli v Božje globine.

V dobi razvoja pride pri nekaterih do hude verske krize zaradi zahtevnosti, ki je povezana z vero v Boga. Pascal ugotavlja: "Tisti, ki ne marajo resnice, navajajo kot izgovor to, da se ji dá ugovarjati, in da je veliko takih, ki jo tajé. Tako njihova zmota izhaja le iz tega, da ne marajo resnice ali ljubezni; zato pa niso opravičeni."

Vprašanje obstoja Boga se pojavi v razvojnih letih, na prehodu iz otroške v odraslo vero. Zgradba otroške vernosti se običajno podere. Potrebno je garaško prizadevanje za postavitev nove trdne zgradbe osebne vere. Kdor iz različnih vzrokov ne pokaže takšnega prizadevanja, redno do osebne vere ne bo prišel.

Človekovo iskanje Boga gre pogosto prek različnih kriz, skozi trnje dvomov in negotovosti. Nekateri vero celo izgubijo. Morda pa se jim le dozdeva, da so jo izgubili. Nekateri tožijo, da so že v 11. letu svoje starosti izgubili vero, drugi v času od 15. do 20. leta. Človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da Boga ni. Takrat kar kriči po dokazih za obstoj Boga. To velja še posebej za tiste, ki so bolj razumsko in kritično usmerjeni. Marsikdo išče opore tudi za srce. Verska kriza je v dobi dozorevanja nekaj normalnega.

Verska kriza – če se v njej borimo za svojo vero – ni še ni nič slabega, marveč je pot – sicer večkrat zelo boleča – do verske in duhovne poglobitve.

René Schwob pravi: "Sam Bog je prisoten v vsem tem nemiru, v katerem ga človek išče. Išče pa ga samo zato, ker ga na dnu njegovega srca Bog sam usmerja."

Zlo se začne, če se človek za Boga več ne zmeni, če neha Boga iskati. Zlasti je nevarno, če se človek preda grešnemu življenju in zgubi čut za višje vrednote.

Treba si je utrditi temelje vere, npr. obstoj Boga, nesmrtnost človekove duše, obstoj posmrtnega življenja, Kristusovo božanstvo. Reševati je treba številna vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo.

Do trdnega prepričanja o Božjem bivanju marsikdo pride šele polagoma, pri drugih pa to ni resnejši problem. Če človek verske krize ne reši do 25. leta, se ta vrne z veliko silo po 45. letu. Naši pesniki: Kette, Murn in Kosovel so zgodaj našli Boga, Ivan Cankar bolj trdno v 32. letu (a njegova dela razodevajo vernost že prej), Oton Župančič še precej pozneje.

Pri iskanju Boga ne gre samo za to, da pridemo do trdnega prepričanja, da Bog biva. Treba je Boga iskati dalje. Bog naj postane središče našega življenja. Ne samo v cerkvi, ampak sredi življenja. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Kdor premalo, slabo ali nič ne moli, bo težko ostal veren.

An