Merton v
knjigi Luč nevidne Resnice ugotavlja, da mnogi niso prišli do odrasle vere, ker
niso imeli prave vere v otroški dobi. Tako niti niso izgubili prave vere, saj
je niso imeli:
"Koliko ljudi je danes
na svetu, ki so 'izgubili vero' obenem s praznimi upi in slepili otroške dobe.
Tisto, čemur so rekli 'vera', je bilo le eno med vsemi drugimi slepili. Vse
svoje upanje so postavljali v neki občutek duhovnega miru, oddiha, notranjega
ravnovesja, samospoštovanja. Potem pa, ko so se začeli spoprijemati z
resničnimi težavami in bremeni zrelega življenja, ko so se zavedeli svoje
slabotnosti, so izgubili svoj mir, opustili svoje dragoceno samospoštovanje in
nič več niso mogli 'verovati'. Se pravi: nič več se niso mogli oddahniti, se
pomiriti s predstavami in pojmi, ki so jih pomirjali, ko so bili še
otroci."
Marsikdo, ki je sicer imel v
otroštvu dobro versko vzgojo, je v dobi odraščanja vero izgubil, ker se zanjo
ni več brigal. V veri je treba rasti in se izpopolnjevati. Z otročjimi
predstavami o veri in Bogu ni mogoče imeti odrasle vere. Na vseh področjih se
je treba izobraževati, podobno tudi v veri, a ne gre le za znanje, ampak za
organsko rast v veri, v življenju po evangeliju.
Kakor človek raste, mora
rasti tudi njegova vera. Pri mnogih vera ostane na stopnji šolskega otroka,
zato tako zlahka, ko odrastejo, takšno vero zavržejo, kakor zavržejo pretesno
obleko in obutev.
Smo romarji. Naša vera je
vera romarjev, popotnikov, ki se tudi ustavljajo, iščejo pravo pot, nabirajo
novih moči. Vera je tudi romanje skozi puščavo. Vera je dogajanje. Pri rasti v
veri si medsebojno pomagamo.
Z odraščanjem mora kristjan
otroške in celo otročje predstave o Bogu zamenjati s primernejšimi. Zelo težko
je zajeziti škodljiv vpliv zgrešenih podob o Bogu, še zlasti, če v dobi
doraščanja ni bilo primernega verouka: Bog Policaj, veliki Starec, glavni
Direktor.
Danes je že veliko ljudi, ki
v mladosti sploh niso bili poučeni v veri ali pa zelo površno.
Še bolj kakor nepoučenost je
za vero nevarna napačna poučenost, ki je pogosto veri nasprotna ali celo
sovražna.
Veliko ljudi ima danes zaradi
veri nasprotne šole, družbenih občil in javnega mnenja o Bogu popolnoma napačne
pojme. Predstavljajo si, da Bog drži z bogatimi, krutimi oblastniki,
močnejšimi. Mislijo, da vera uči, da je Bog le pribežališče v stiski, da je
opij za ljudstvo. Dalje, da Bog kakor krut tiran in neusmiljen sodnik nestrpno
čaka, kdaj ga bo človek kaj polomil, da ga bo kaznoval. Bog je po takšnem
pojmovanju nekakšen policaj, ki z veliko strogostjo skrbi za red na svetu. Kar
naprej posega v svet in krivce kaznuje. Ko ljudje s takšnim pojmovanjem pozneje
v svetu vidijo veliko nereda in trpljenja, pripisujejo to Bogu. Takšnega
nesimpatičnega Boga je kaj lahko zavreči.
Napačno pojmuje Boga tudi
tisti, ki na Boga gleda kakor otrok na svojo mamo, ki jo hoče prepričati, da mu
ustreže. Prava molitev hoče pripraviti nas same na izpolnjevanje Božje volje,
ne Boga na izpolnjevanje naše volje. Molimo: "Zgodi se tvoja volja" in
ne: "Zgodi se naša volja."
Vsak si Boga nekoliko po
svoje zamišlja. Vendar je Bog drugačen od vsake naše še tako popolne zamisli.
Mi smo končna bitja, Bog pa je neskončen. Še tako popolna predstava o Bogu nam
ne more posredovati Boga, kakršen je v resnici.
Če kdo zavrže Boga, morda
zavrže samo svojo popačeno predstavo, karikaturo o Bogu. Pravo podobo Boga nam
je posredoval Kristus. Treba je spoznati Kristusovo duhovno podobo, da spoznamo
njegovega in našega Očeta. Morali bi iti k svetnikom v šolo, saj so ti najbolj prodrli
v Božje globine.
V dobi razvoja pride pri
nekaterih do hude verske krize zaradi zahtevnosti, ki je povezana z vero v
Boga. Pascal ugotavlja: "Tisti,
ki ne marajo resnice, navajajo kot izgovor to, da se ji dá ugovarjati, in da je
veliko takih, ki jo tajé. Tako njihova zmota izhaja le iz tega, da ne marajo
resnice ali ljubezni; zato pa niso opravičeni."
Vprašanje obstoja Boga se
pojavi v razvojnih letih, na prehodu iz otroške v odraslo vero. Zgradba otroške
vernosti se običajno podere. Potrebno je garaško prizadevanje za postavitev
nove trdne zgradbe osebne vere. Kdor iz različnih vzrokov ne pokaže takšnega
prizadevanja, redno do osebne vere ne bo prišel.
Človekovo iskanje Boga gre
pogosto prek različnih kriz, skozi trnje dvomov in negotovosti. Nekateri vero
celo izgubijo. Morda pa se jim le dozdeva, da so jo izgubili. Nekateri tožijo,
da so že v 11. letu svoje starosti izgubili vero, drugi v času od 15. do 20.
leta. Človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da Boga ni. Takrat kar kriči po
dokazih za obstoj Boga. To velja še posebej za tiste, ki so bolj razumsko in
kritično usmerjeni. Marsikdo išče opore tudi za srce. Verska kriza je v dobi
dozorevanja nekaj normalnega.
Verska kriza – če se v njej
borimo za svojo vero – ni še ni nič slabega, marveč je pot – sicer večkrat zelo
boleča – do verske in duhovne poglobitve.
René Schwob pravi: "Sam Bog je prisoten v vsem tem nemiru, v katerem ga
človek išče. Išče pa ga samo zato, ker ga na dnu njegovega srca Bog sam
usmerja."
Zlo se začne, če se človek za
Boga več ne zmeni, če neha Boga iskati. Zlasti je nevarno, če se človek preda
grešnemu življenju in zgubi čut za višje vrednote.
Treba si je utrditi temelje
vere, npr. obstoj Boga, nesmrtnost človekove duše, obstoj posmrtnega življenja,
Kristusovo božanstvo. Reševati je treba številna vprašanja, ki se vedno znova
pojavljajo.
Do trdnega prepričanja o
Božjem bivanju marsikdo pride šele polagoma, pri drugih pa to ni resnejši
problem. Če človek verske krize ne reši do 25. leta, se ta vrne z veliko silo
po 45. letu. Naši pesniki: Kette, Murn in Kosovel so zgodaj našli Boga, Ivan
Cankar bolj trdno v 32. letu (a njegova dela razodevajo vernost že prej), Oton
Župančič še precej pozneje.
Pri iskanju Boga ne gre samo
za to, da pridemo do trdnega prepričanja, da Bog biva. Treba je Boga iskati
dalje. Bog naj postane središče našega življenja. Ne samo v cerkvi, ampak sredi
življenja. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Kdor premalo, slabo ali nič ne
moli, bo težko ostal veren.
An
