Pri Martovih je bil oče o resničnosti
prikazovanj popolnoma prepričan in je čisto mirno pričakoval napovedane
dogodke. Zelo zgovorno je njegovo pričevanje:
»Nekaj dni pred 13. 10. je prišel k nam
gospod Posas, prior v Portu de Mós, z nekim svojim faranom. Upal je, da bodo
otroci pred njim preklicali svoje trditve.
Ko sem prišel domov, sta že zaslišala
Frančiška, a brez uspeha. Hotela sta govoriti tudi z deklicama, ki pa jih ni
bilo doma. Čeprav sem jima rekel, da se kmalu vrneta, sta šla z Janezom za
njima. Kmalu so se vsi skupaj vrnili. Jaz sem jih dobil pri hiši Lucijine
sestre Marije.
Tam je gospod prior začel zasliševati
Lucijo:
'Poslušaj, deklica! Ti mi zdaj priznaj,
da je vse to izmišljotina in vedeževanje. Če tega ne priznaš, bom jaz vse to
razglasil. Meni vsi verjamejo. Ljudje, ki bodo vse razbili, že prihajajo in vi
jim tudi ne uidete.'
Lucija ni zinila niti besedice. Jaz pa
se nisem zdržal, da ne bi bil rekel:
'Najbolje bo, da kar telegrafirate na
vse strani.'
'Prav to je treba napraviti. Tako 13.
10. ne bo nihče prišel in bo vsega konec.'
Mene je tedaj popadla jeza. Jacinta, ki
ni marala, da bi se kdo vpričo nje jezil, je izginila. Priorju sem rekel:
'Če je tako, pustite otroke pri miru.
Nihče vam ne brani, da naredite, kar se vam zljubi.'
Brez besede smo šli do doma. Na hišnem
pragu je Jacinta čistila glavo neki deklici iste starosti. Prior ji je rekel:
'Poslušaj, Jacinta! Ti nisi hotela nič
reči. Lucija pa je vse povedala. Vse je laž.'
'Ne, Lucija ni nič rekla,' je deklica
odločno odgovorila.
Prior je vztrajal pri svojem, Jacinta pa
še bolj:
'Lucija ni nič rekla!'
Vsi so se čudili Jacintini odločnosti,
zato sem že mislil, da so se prepričali o resničnosti prikazovanj. Tedaj je
spremljevalec potegnil iz žepa novec in ga ponudil Jacinti. Jaz sem ga zagrabil
za roko in zakričal:
'Pozor! Tako se ne dela!'
'Vsaj Janezu lahko nekaj dam!'
'Ni potrebno, a če hočete, njemu lahko
daste!'
Pred odhodom mi je prior dejal:
'Dobro ste opravili svojo vlogo.'
'Dobro ali slabo, ne vem. Pri nas je
tako. Niste dosegli, da bi otroci preklicali, a tudi če bi to dosegli, jaz bi
ostal prepričan, da so govorili resnico'« (CP 175–178).
