Otroci niso preklicali

Pri Martovih je bil oče o resničnosti prikazovanj popolnoma prepričan in je čisto mirno pričakoval napovedane dogodke. Zelo zgovorno je njegovo pričevanje:

»Nekaj dni pred 13. 10. je prišel k nam gospod Posas, prior v Portu de Mós, z nekim svojim faranom. Upal je, da bodo otroci pred njim preklicali svoje trditve.

Ko sem prišel domov, sta že zaslišala Frančiška, a brez uspeha. Hotela sta govoriti tudi z deklicama, ki pa jih ni bilo doma. Čeprav sem jima rekel, da se kmalu vrneta, sta šla z Janezom za njima. Kmalu so se vsi skupaj vrnili. Jaz sem jih dobil pri hiši Lucijine sestre Marije.

Tam je gospod prior začel zasliševati Lucijo:

'Poslušaj, deklica! Ti mi zdaj priznaj, da je vse to izmišljotina in vedeževanje. Če tega ne priznaš, bom jaz vse to razglasil. Meni vsi verjamejo. Ljudje, ki bodo vse razbili, že prihajajo in vi jim tudi ne uidete.'

Lucija ni zinila niti besedice. Jaz pa se nisem zdržal, da ne bi bil rekel:

'Najbolje bo, da kar telegrafirate na vse strani.'

'Prav to je treba napraviti. Tako 13. 10. ne bo nihče prišel in bo vsega konec.'

Mene je tedaj popadla jeza. Jacinta, ki ni marala, da bi se kdo vpričo nje jezil, je izginila. Priorju sem rekel:

'Če je tako, pustite otroke pri miru. Nihče vam ne brani, da naredite, kar se vam zljubi.'

Brez besede smo šli do doma. Na hišnem pragu je Jacinta čistila glavo neki deklici iste starosti. Prior ji je rekel:

'Poslušaj, Jacinta! Ti nisi hotela nič reči. Lucija pa je vse povedala. Vse je laž.'

'Ne, Lucija ni nič rekla,' je deklica odločno odgovorila.

Prior je vztrajal pri svojem, Jacinta pa še bolj:

'Lucija ni nič rekla!'

Vsi so se čudili Jacintini odločnosti, zato sem že mislil, da so se prepričali o resničnosti prikazovanj. Tedaj je spremljevalec potegnil iz žepa novec in ga ponudil Jacinti. Jaz sem ga zagrabil za roko in zakričal:

'Pozor! Tako se ne dela!'

'Vsaj Janezu lahko nekaj dam!'

'Ni potrebno, a če hočete, njemu lahko daste!'

Pred odhodom mi je prior dejal:

'Dobro ste opravili svojo vlogo.'

'Dobro ali slabo, ne vem. Pri nas je tako. Niste dosegli, da bi otroci preklicali, a tudi če bi to dosegli, jaz bi ostal prepričan, da so govorili resnico'« (CP 175–178).