Na področju vere
je polno predsodkov. Zaradi njih marsikdo ne pride do Boga, ali pa v veri vanj
ne napreduje. Kolikokrat slišimo: "V cerkev pa že ne bom hodil, tja hodijo
same opravljive ženske." "Tisti, ki hodijo v cerkev, niso nič boljši
od nas, ki ne hodimo." "Čeprav ne verujem v Boga in ne hodim k maši,
sem lahko dober." "Nimam časa, da bi se ukvarjal z Bogom."
V knjigi Deset
predsodkov zoper krščanstvo lahko preberemo: "Predsodki (...) nas slepijo,
da ne vidimo resnice, ki je v Jezusu. Resnica zna biti tudi boleča, toda če je
zares resnica, nam nikoli ne bo škodila."
Mislec Pascal je zapisal: "Resnica je
danes tako zatemnjena – in laž tako razširjena – da jo bo lahko spoznal le
tisti, ki mu je res pri srcu."
Zgodba
pripoveduje, kako je neki mož iskal Boga. Hudič je za to zvedel in je hotel
možu namero preprečiti. Ubogemu možu je pričaral različne skušnjave: bogastvo,
slavo, moč, prestiž. Iskalec se je vsem tem skušnjavam uspešno postavil po
robu.
Ko je kasneje
prišel pred učitelja, ki naj bi mu pomagal najti Boga, je bil presenečen. Videl
je namreč, da učitelj sedi na oblazinjenem stolu, učenci pa so ob njegovih
nogah. "Temu možu gotovo manjka glavna krepost svetnikov, ponižnost,"
si je mislil pri sebi.
Potem je na
učitelju opazoval še druge stvari, ki mu niso bile všeč: učitelj se je zanj
malo zmenil, njegova obleka mu ni ugajala, njegovo govorjenje je bilo nekoliko
izumetničeno. Sklenil je, da bo svoje iskanje nadaljeval drugod.
Koliko ljudi pri
iskanju Boga motijo razne malenkosti, predsodki, zato Boga ne odkrijejo!
Veliko ljudi se
obesi na napake v Cerkvi. Namesto v sedanjosti živijo v preteklosti in stalno
kritizirajo Cerkev. Njene resnične napake povečujejo, pridevajo pa ji tudi
napake, ki jih ni nikoli zagrešila. Jasno je, da se za takšno Cerkev in za
Boga, ki drži s takšno Cerkvijo, ne morejo ogreti.
Drugi živijo
samo v prihodnosti, v pridobitniških načrtih: kaj bodo kupili, kaj bodo
naredili, kako bodo napredovali na službenem mestu. Bog pa je navzoč v
sedanjosti. Z njim se je treba srečevati v sedanjem trenutku, ne v preteklosti
in prihodnosti.
Marsikoga pri
veri v Boga moti različnost verstev. Janja je med njimi: "Zakaj vi
mislite, da je krščanska vera prava? Kdo pravi, da mora biti krščanska vera
prava? Zakaj ne bi bila muslimanska ali pa kakšna druga, saj jih je veliko po
svetu? Kaj ni samo en Bog in en Jezus Kristus? Od kod pa potem toliko ver?
Nekatere vere imajo še več bogov.«
V vsaki veri je
nekaj resnice. Ne morejo pa biti vse vere enako dobre, čeprav se človek v njih
zveliča, če je prepričan, da so prave in po njih živi. Toliko ver je zato, ker
so po naravi vsi ljudje odprti za Boga in ga spoznavajo s svojim razumom.
Nazori o Bogu pa so različni zato, ker je Bog skrivnost in ga človek s svojim
omejenim razumom ne more doumeti. Človekova volja je nagnjena k slabemu, zato
človek laže sprejema takšnega boga, ki odobrava človekova slaba dejanja. To
seveda ni pravi Bog. Bog sam je moral povedati o sebi, kdo in kakšen je.
Polnost resnice je v krščanstvu, ker je od Boga razodeta vera. Zato je samo
krščanska vera prava. Nobena verska knjiga katerega koli verstva se ne more
primerjati s Svetim pismom. Noben ustanovitelj katere koli vere se ne more
primerjati z Jezusom Kristusom, ustanoviteljem krščanstva.
Lewis v knjigi Zakaj Bog ugotavlja: "Če ste kristjan, vam ni treba verovati,
da so vse druge religije popolnoma zmotne. Če ste ateist, pa morate verovati,
da je osnovna misel vseh religij svetá velika zmota. Če ste kristjan, lahko
svobodno verujete, da vse te religije, celo najnenavadnejše, vsebujejo vsaj
kanček resnice."
Močno leglo
predsodkov je v slabi družbi in negativnem javnem mnenju. Psiholog Paul Vitz je pri osemnajstih letih
postal ateist, čeprav je imel dobro krščansko vzgojo. Dvajset let pozneje se je
začel kot profesor psihologije temeljito poglabljati v krščanstvo. Prepričal se
je, da uči resnico, zato se je oklenil Kristusa. Rekel je, da so bili razlogi
za njegovo odločitev za ateizem "površni, nespametni, predvsem pa brez
intelektualne in moralne poštenosti". Njegovi vrstniki so ga potegnili za
seboj. Opustil je vero, da bi dobil ugled v njihovih očeh.
An
