Otroci so se vrnili domov 15. avgusta
1917, na praznik Marijinega vnebovzetja. Pripeljal jih je upravitelj in jih
pustil na verandi v župnišču. Starši in drugi ljudje so se srečali z njimi, ko
so šli od maše. Upravitelj je trdil, da so otroci in drugi ljudje videli
izredne stvari, ker imajo neko bolezen. Manuel Marto je pripomnil: »Potem je pa
veliko ljudi bolnih.«
Ko so 15. avgusta ljudje šli od maše in
so zvedeli, da je upravitelj vrnil otroke, so zoper njega in celo zoper župnika
hudo kričali, a upravitelj je hitro izginil. Manuel Marto pa je ljudi miril, da
tega ni zakrivil ne gospod župnik ne gospod upravitelj, ampak je bila pri vsem
tem Božja roka.
Zadeva z ugrabitvijo otrok je legla
upravitelju na dušo in je pozneje izjavil, da se ne bi več vtaknil v podobno
zadevo. Neki ženski je poleti 1920 celo ustno dovolil, da je smela postaviti
Marijin kip v kapelo, ki so jo postavili v Irijski globeli.
Glasilo Voz de Fatima (Glas Fatime) je 13. septembra 1955 poročal:
»V Lizboni je 27. 6. 1955, star 71 let,
umrl g. Artur de Oliveira Santos, ki je bil v času prikazovanj upravitelj V. N.
de Ourém in je – po človeško govorjeno – igral zelo pomembno vlogo v razvoju
dogodkov.
Nepristranska zgodovina bo sodila
njegovo ravnanje. Sam je vselej odklonil, da bi se branil, in molčečnost,
katere se je do zadnjega držal, ni bila ena njegovih najmanj čudnih dejanj.
Ni znano, da bi se bil očitno spravil z
Bogom in od njega po duhovnikovih rokah prejel odpuščanje. Vseeno priporočamo njegovo
dušo Očetu usmiljenja v želji, da v drugem življenju najde mir, ki ga v tem
življenju večinoma ni užival.«
