1.Že angelovo
razodetje leta 1916 je tesno povezano s
končnim ciljem človeka ter z njegovo večno srečo v nebesih. Pri
prvem angelovem prikazanju so v njegovi molitvi zelo v ospredju tri Božje
kreposti, ki vodijo naravnost k Bogu. Molitev je izrazito apostolsko usmerjena:
Moj Bog, verujem vate, molim te, upam
vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne
molijo, ne upajo in te ne ljubijo. Tu
angel in pastirčki prosijo odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo,
ne upajo in Boga ne ljubijo. Brez Božjega odpuščanja namreč ne morejo priti v
nebesa.
2.Številne
molitve in žrtve pastirčkov so usmerjene na reševanje grešnikov za večnost.
Ko bomo po smrti prišli k Bogu, bomo spoznali, koliko ljudi so s svojimi
molitvami in žrtvami ter češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca prav fatimski
pastirčki rešili za nebesa.
Pastirčke je a)angel takoj od začetka napotil k apostolski dejavnosti, k
reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi
sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.
b)Nebeška Mati je že pri prvem prikazanju, 13.
maja 1917, pastirčkom povedala, da je iz nebes, in je tudi njim zagotovila, da
bodo prišli tja. Za Frančiška je dodala, da mora zmoliti še veliko rožnih
vencev. To naročilo velja za vsakega izmed nas. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je
rekel: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo
zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«
Ob Marijinem
zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki
sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Podobno se je izrazil že sv. Pavel,
ko je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo,
kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).
Marija nas hoče
opomniti na 1)nujnost molitve. Z njo
rastemo v veri, upanju in ljubezni ter se povezujemo z Bogom, ki je naš zadnji
cilj in smisel vsega našega življenja. Z molitvijo učinkovito pomagamo tudi
tistim, ki so na Boga pozabili, da se spreobrnejo in pridejo v nebesa.
Posebno
zveličavna je 2)molitev, ki je povezana
z žrtvijo, darovano Bogu iz ljubezni do njega in do ljudi. Fatimske
pastirčke so večkratne Marijine prošnje, in še posebej videnje pekla (13.
julija 1917), močno spodbudile k reševanju ljudi za nebesa. V ta namen so
veliko molili in se žrtvovali. Nobena žrtev jim ni bila pretežka. S tem so se
posvetili, saj je Frančiška in Jacinto že leta 2000 sv. Janez Pavel II.
razglasil za blažena, za Lucijo pa se je tudi že začel postopek. Prilik za
žrtev ni treba iskati, saj nam vsak dan prinese kaj težkega, pri čemer se mora
izkazati naša potrpežljivost. Že poklicne in stanovske dolžnosti so dostikrat
povezane s križem.
V večnosti bomo spoznali, koliko ljudi
je Bog rešil za nebesa na podlagi naših molitev in žrtev. Marija je vidce
večkrat prosila, naj prenašajo trpljenje in si nalagajo žrtve v zadoščenje za
grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Posebno pretresljive so njene
besede 19. avgusta 1917: »Molite, veliko
molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni
nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«
3. Ljudi ne
rešujemo za nebesa le z molitvijo in žrtvijo, ampak tudi s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca. Nebeška Mati je 13.
julija 1917 otrokom pokazala pekel zato, da bi se vsi ljudje zavzeli za to, da
bi po smrti prišli k Bogu in naši Materi Mariji v nebesa. Videnje pekla je
trajalo samo trenutek. Takoj nato je Marija otrokom dejala: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih
grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega
brezmadežnega Srca.«
Že pri drugem prikazanju je Marija
obljubila zveličanje tistim, ki se bodo oklenili pobožnosti do Marijinega
brezmadežnega Srca. Celótno besedilo, s katerim se je Marija obrnila na Lucijo,
se glasi: »Ti pa ostaneš tu še nekaj
časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in
ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.
Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor
cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«
Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca
je torej zelo pomembno sredstvo za reševanje ljudi za nebesa. K temu češčenju
spada a)posvetitev Marijinemu
brezmadežnemu Srcu, ki je najodličnejša oblika Marijinega češčenja, če je
uresničena v pristnem krščanskem življenju. To je življenje iz vere, upanja in
ljubezni. Na naših srečanjih v Stični na zadnji petek v mesecu in na fatimskih
dnevih trinajstega v mesecu, od maja do oktobra, vedno obnovimo to posvetitev
skupaj s posvetitvijo presvetemu Jezusovemu Srcu.
K češčenju Marijinega brezmadežnega Srca
spada tudi b)zadostilna pobožnost petih
prvih sobot. Dne 10. decembra 1925 se je Marija prikazala Luciji s srcem,
obdanim s trni, ki pomenijo naše grehe. Obljubila je, da bo ob smrtni uri stala
ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje tistim, ki bodo opravili
pobožnost petih prvih sobot na fatimski način. K temu načinu spadajo: spoved,
sveto obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in četrturno premišljevanje
ene ali več skrivnosti rožnega venca; vse to v zadoščenje Marijinemu
brezmadežnemu Srcu. Prvosobotna pobožnost nas usmerja v nebesa in nas uči, kako
naj živimo, da jih bomo dosegli. Če resno sodelujemo, nam Devica Marija
zagotavlja vse milosti, ki so potrebne za zveličanje.
Marsikje
prvosobotna pobožnost ni organizirana na župniji. Vendar jo lahko vsak sam
opravi in z njo začne katero koli prvo soboto v mesecu ter vztraja pet
zaporednih prvih sobot. Pri premišljevanju posameznih skrivnosti nam pomagajo
knjižice, v katerih so posamezne skrivnosti razložene. Počasi s premislekom
beremo njihovo vsebino. Čeprav je najboljše, da vse to izvršimo v cerkvi,
vendar lahko prvosobotno pobožnost opravimo tudi doma, zlasti bolniki in
ostareli.
Naj nas junaški
zgled fatimskih vidcev glede molitve, žrtve in češčenja Marijinega brezmadežnega
Srca spodbudi, da bomo tudi mi z molitvijo in žrtvijo ter češčenjem Marijinega
brezmadežnega Srca reševali ljudi za nebesa. S tem bomo največ prispevali k
zmagi Marijinega brezmadežnega Srca.
p. Anton
