FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji Ob koncu

Tokrat je z Niko in Mihom prišla sestričina Urška. Zelo dolgo je že nisem videla. Želela sem jo vprašati cel kup reči. Zato sta bila Nika in Miha kar malce ljubosumna, ker sem ji posvečala več pozornosti kot njima.

»Ali se danes ne bomo pogovarjali o Fatimi? Saj nam niste povedali še vsega,« sta protestirala.

»Ne, saj vsega ne bi mogla nikoli povedati. Ampak vse na svetu ima pač svoj konec: vrečka bombonov, počitnice, pa tudi naši pogovori.«

»Škoda, da je Fatima tako daleč. Tudi jaz bi rada obiskala grob Frančiška in Jacinte in se priporočila Fatimski Mariji,« je sanjarila Nika.

»Za tiste, ki bi radi doživeli milost srečanja s Fatimsko Marijo, se njen kip vsake nekaj let odpravi na romanje po svetu. Tudi v naši cerkvi je že bila.«

»Kako je to mogoče?«

»To je dvojnik kipa Fatimske Marije. Potuje iz župnije v župnijo. Verniki ga sprejemajo z molitvijo in drugimi pobožnostmi, ki jih je naročila pastirčkom v Fatimi.«

»Kje ste izvedeli vse to o Fatimi?« je zanimalo Urško, ki sta ji otroka zaupala naše pogovore.

»Saj veva, na internetu!« je vzkliknil Miha.

»Lahko bi jih tudi na internetu, a tokrat sem jih jemala iz knjig,« sem jima pojasnila.

»Tudi jaz vama bom prebrala kakšno knjigo, če vama je to tako všeč«, je obljubila Urška.

»Ne, brati znava sama! Hočeva, da se pogovarjaš z nama.«

Tedaj je Nika pokazala risbico, ki jo je prinesla s seboj: tri otroke in ovčke v ozadju.

»To so fatimski pastirci, » je rekla. Težko sem se strinjala s tem, kajti bolj so se mi zdeli podobni Niki, Mihu in Urški.

»Ja, fatimski otroci so preveč žalostni, » mi je razložila Nika.« Če bi jaz videla Marijo, bi bila vsa srečna in obsijana z nasmehom.«

Morala sem ji dati prav, pa vendar sem ji skušala tudi razložiti bolečo resnost fatimskih otrok:

»Obdobje, v katerem so se dogajala prikazovanja v Fatimi, je bilo zelo hudo. Vsekakor eno najtežjih v človeški zgodovini. Če ne bi Marija posegla vmes, kdo ve, kaj bi se zgodilo. Tisti časi niso bili primerni za lepa sporočila.«

»O, bila so tudi lepa sporočila. Predvsem lepe molitve!. Samo nisem si jih zapomnila.«

»Res je. Mislim, da bo dovolj, če si zapomnimo, kaj je naročila Marija, ko molimo rožni venec. Po vsaki skrivnost recite: O, Jezus odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«.

Valerija Ravbar