ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Moj osebni rožni venec

Molitev »mojega« rožnega venca se je in se še razvija počasi in postopoma, kakor pač – tako predvidevam – počasi in postopoma raste in zori moja vera in ljubezen do Boga in bližnjega. Nova spoznanja, ki sem jih našla ob branju Svetega pisma in ki so se me dotaknila ob kaki drugi priložnosti – npr. ob besedi iz nedeljske homilije, ob navedku v kakem članku ali knjigi, ob spoznanju ali citatu kakega svetnika ali svetniške osebnosti, ob lastni izkušnji greha ali tolažbe,... – so me sproti usmerjala (in me še usmerjajo) k osebni molitvi »po meri«, za čas in za občutja, ki se v njih nahajam.

a)       Klasični rožni venec

Začela sem seveda z naučenim klasičnim rožnim vencem; najprej s tremi (veseli, žalostni, častitljivi) deli, kasneje še s četrtim svetlim delom, in vsak dan sem molila tistega, ki je bil za ta dan priporočen od Cerkve in na način, kot ga uradno priporoča Cerkev.

Čez čas sem se zalotila, da postajam ob taki molitvi preveč nezbrana in raztresena, da molitvene obrazce včasih ponavljam kot neko dolžnost, ki jo moram čim prej opraviti. Nisem bila zadovoljna s seboj, gotovo še manj ljubi Bog z mojo mlačnostjo. Pri takšni molitvi sem se dejansko počutila mlačna, tudi če sem poskušala v mislih risati podobe iz življenja Jezusa in Marije, na katere so me usmerjale posamezne desetke. Ob tem so v meni begale misli za vse mogoče potrebe in želje, ki so bile tisti čas aktualne in ki sem jih želela po Mariji izročiti Bogu. In tudi zahvale. In tudi kesanje za grehe, spodrsljaje, opuščene kreposti in dobra dela ... Potrebe in prošnje so se množile – zlasti za družino, za njeno spreobrnjenje, za posameznike in skupnosti v potrebah. In vsakič, ko je do mojega srca prišla ta ali ona spodbuda za molitev, ki je potrebna, sem si rekla: »Vidiš – za to tudi moraš moliti! A kdaj, kako? In na kakšen način res iskreno, zavestno in iz srca?«

Kako na nikogar in nič pozabiti? Kako pred Bogom dejansko osmisliti in izraziti vse osebne zahvale, kesanje, želje, potrebe, prošnje in jih iskreno in goreče izraziti, izročiti, ne da bi pri tem trpela pomanjkanje »klasična molitev«? Kako naj moja molitev ostane ponižna in preprosta, – cestninarjeva – in sočasno ne zgolj prazno farizejsko besedičenje pred Bogom? In kako naj kljub vsemu prihranim čas, da se vsakič sproti ne »izmišljujem«, za kaj, za koga in kako naj še molim? Kako naj pri tem upoštevam večne nauke Besede in hkrati ne zanemarim znanih mi priporočil zemeljskih pastirjev? Želela sem si ubrane in stalne molitve, kot sidra, ki v nemirnem morju sveta umiri in ustavi ladjo srca in duše v blagem pogovoru z Najvišjim, z Njegovo Materjo. Da ne bi begala. Da ne bi pozabljala. Da bi bila pred Njim vsaj malček tistega, kar želim biti in kar On najbrž želi in pričakuje od mene. Take so pač moje želje. In nekoč je nekdo zapisal, da nam Bog ne navdihuje želja, ki nam jih ne bi bilo mogoče uresničiti! Razumem, da so iskrene in čiste sanje in želje, ki se rodijo v nas, pravzaprav samo informacija, kaj nam Bog želi dati, kaj nam je namenil, če Mu bomo popolnoma zaupali in z Njim sodelovali na Njegov način in hodili po poti, ki jo bo On izbral. Tako, kot je to v izrečenem »Zgodi se« vse do zadnjega diha in vnebovzetja zaupala in delala Marija.