Stiško
polje! Kako imenitno se je v času mojega otroštva slišalo to poimenovanje za
njive in travnike, ki se razprostirajo na obeh straneh ceste, ki pelje proti
starodavni Stični. V eni izmed hiš ob cesti je bila nekoč kovačija. Imeli so
seveda tudi kmetijo. Tistega dne je šla gospodinja, kakor že tolikokrat prej, z
otrokom v nečkah, plet čez cesto. Nečke je položila v razor, sama pa se je
zatopila v delo in svoje misli. Ko se je čez čas ozrla, jo je obšla groza.
Zagledala je kačo velikanko, ki je goltala njeno dete. V obupu je začela
klicati na pomoč Marijo. Kača je pri priči spustila otroka in se odplazila
proč.
Mislim,
da je bajki botroval grb vojvodinje Viride (1351–1407), ki je pokopana v stiški
baziliki. Bila je babica cesarja Friderika III., izvirala pa je iz slavne
milanske rodbine Visconti. Ta ima v svojem grbu kačo, ki golta otroka in je
upodobljen na Viridinem spominskem kamnu v stiški cerkvi. Kaj je botrovalo
podobi v grbu, natančno ne vedo niti zgodovinarji, naši ljudje pa so zgodbo
prenesli na Stiško polje.
Povedala Angela
Markovič, r. 1895, Mleščevo (Megličeva teta).
Pošast sv.
Marjete
Zavetnica
podružnične cerkve v Malem Črnelu sv. Marjeta je vsa oblečena v zlato, zlati
sta tudi sv. Apolonija na njeni desni in sv. Lucija na levi strani ter venec
okrogloličnih angelčkov, ki jo obdajajo. Zlat je ves oltar, le pod nogami
svetnice ždi črna pošast, priklenjena na verigo. Povedali so nam, da je to
hudič, ki ga je svetnica premagala. Ampak za nas otroke, pa tudi za mnoge
odrasle, je bila beseda hudič preveč podobna kletvici, zato smo nestvoru rekli
preprosto pošast. Nekoč, ravno na Marjetino žegnanje, so pri Mihcu v zaselku na
drugi strani gozda pričakovali, da bo krava povrgla tele. Gospodinjo je zelo
skrbelo, da bo kaj narobe. Zato je možu, ki se je odpravljal k maši, stisnila v
roko nekaj denarja in mu naročila, naj da vbogajme, da bo krava po sreči
povrgla. Mihec jo je mahnil skozi gozd, a bolj ko se je bližal cerkvi, bolj
škoda se mu je zdelo denarja za vbogajme. In če sv. Marjeta potem ne bo
pomagala? »Bom pa jaz malo bolj potegnil, ko bomo reševali tele,« se je
potolažil in obdržal denar v žepu. Po maši se ni vračal domov po bližnjici
skozi gozd, ampak je napravil velik ovinek do večje vasi, kjer je bila
gostilna. Popoldne je mimogrede minilo. Ko se je bližal domu, se je že malce
mračilo ali pa se je njemu mračilo od
pijače. Tik pred domom je v globači pod cesto, kamor je poniknil vaški potoček,
zagledal strašno prikazen: črno in rogato. Pognal se je proti domu in
kričal:«Svete Marjete pošast je ušla s 'ketne'!« Domači so seveda menili, da se
pošasti reče žganje, a so šli vseeno pogledat. Našli so kravo, ki je popoldne
pobegnila v sosednjem zaselku in padla v brezno. Sv. Marjeta svojo pošast še
vedno varno drži na verigi.
Povedala
Terezija Trunkelj, r. 1875, Potok.
Ni komentarjev:
Objavite komentar