Vir največje moči II/4 »Vrata nebeška«

Advokat je ležal na smrtni postelji. Čeprav je bil vzgojen v krščanski veri, se ji je že pred davnimi leti odtujil. In prišel je do prepričanja, da nič več ne veruje. Bolezen in trpljenje pa sta spremenila njegovo mišljenje. Ko so zdravniki obupali nad njim, se je kot kristjan skušal pripraviti na smrt.

Če bi kdo v takem položaju pomišljal kar naravnost prositi Boga za milost spreobrnjenja in srečne smrti, naj posluša nekoliko prilagojeno in skrajšano zelo staro mehiško ljudsko legendo.

Naš Gospod je nekega dne poklical k sebi svetega Petra in mu dejal: »Peter, dal sem ti ključe nebeškega kraljestva, da se zanimaš za tiste, ki prihajajo noter, da bi nebeških meja ne prestopil nihče, ki nima svojega potnega lista v redu. Že nekaj dni opažam v nebesih zelo sumljive obraze. Povedali so mi, da so komunisti ali revolucionarji. Ni prav, da spuščaš take ljudi v nebesa.«

Sveti Peter se je popraskal po glavi in je potrt odgovoril: »Gospod, tudi jaz sem isto opazil. Ampak zagotavljam ti, da teh ljudi jaz nisem spustil noter. V prihodnje bom še bolj pazil in poskušal dognati, kako so se ti barabini vtihotapili v nebesa.«

Od tega dne se sveti Peter ni več ganil od nebeških vrat, vedno je hranil pri sebi ključe, ki so odpirali nebeška vrata. Nekega popoldneva je sedel na klopi in se delal, kakor da bi dremal, pa je s pol odprtim očesom videl, da se nebeškim vratom neslišno približuje preblažena Devica, ki je, misleč, da Peter spi, z zlatim ključkom odklenila mala stranska vratca zraven glavnih nebeških vrat. Komaj jih je odprla, se je usula noter cela drhal razcapanih, pokvečenih in zamazanih potepinov. Sveti Peter pa plane ter nebeški Kraljici z vsem spoštovanjem, vendar odločno pove: »Gospa, saj vendar veš, da je tvoj Sin nebeške ključe zaupal meni in da ne mara, da bi prihajali noter ljudje, ki svojega potnega lista nimajo v redu. Enkrat me je že okregal, ker je videl tod hoditi nekaj zelo sumljivih ljudi. Ti pa odpiraš vrata tem capinom!« »No, no, Peter,« ga miri Devica, »tile siromaki so me prosili, da bi smeli vstopiti v nebesa, pa bi jih rada priporočila svojemu Sinu. Govorila bom z njim, pa boš videl, da mi tega ne bo zameril.« Sveti Peter je že hotel nekaj ziniti, pa se je spomnil, da bi tudi on ne prišel v nebesa, če bi zanj ne prosila Marija. Zato se je molče obrnil, si obrisal solzo z lic in šel Gospodu poročat, kaj se je zgodilo.

»Gospod,« je rekel sveti Peter Jezusu Kristusu, »sem že dognal, kdo odpira vrata tem nezaželenim ljudem, o katerih si mi zadnjič govoril. Gospod, tisti, ki jih noter spušča, je sveta Devica, tvoja dobra Mati!« »Če je pa tako,« je naš Gospod smeje se odgovoril, »res ne morem nič reči. Saj sem ji sam dal tisti zlati ključek, da lahko odpira stranska vrata tistim, ki jo kličejo na pomoč. Saj zato ji tudi po pravici pravijo 'Vrata nebeška!' Nič ji ne morem odreči, kar me prosi. Kar ona stori, je dobro!«

C. M. de Heredia