FATIMA PO STOLETNICI FATIMA – OKNO UPANJA (64) Pokora, pokora, pokora!

Lucija je v razgovoru z msgr. Bertonejem povedala, da je med videnjem 13. julija 1917 »Naša Gospa, od katere se je širil sij, v desni roki držala srce, v levi pa rožni venec«. Srce je za Lucijo »znamenje ljubezni, ki rešuje. Njeno Srce je varno zavetje. Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je sredstvo rešitve v težkih časih za Cerkev in svet.«

Vendar pa mora tudi človek sam nekaj storiti. Angel, ki je zastopnik Boga, predstavlja grožnjo sodbe za svet. Pogoj, da se ljudje rešimo, je izražen v trikratni besedi: pokora, pokora, pokora. Zelo pomembna je tudi naša molitev.

Kardinal Joseph Ratzinger je leta 2000 ob razodetju tretjega dela skrivnosti zapisal: »Kakor smo kot ključno besedo prve in druge skrivnosti poznali 'salvare le anime' (reševati duše), tako je ključna beseda te skrivnosti trikratni klic: 'Penitenza, Penitenza, Penitenza' (pokora, pokora, pokora)! To nas spominja na začetek evangelija: 'Spokorite se in verujte evangeliju' (Mr 1,15). Razumeti znamenja časa pomeni: Razumeti nujnost pokore – spreobrnjenja – vere. To je pravilni odgovor na zgodovinski trenutek, ki ga označujejo velike nevarnosti, ki so orisane v naslednjih slikah. Na tem mestu smem vplesti svoj osebni spomin: v nekem pogovoru z menoj mi je sestra Lucija rekla, da ji je vedno bolj jasno, da je bil cilj prav vseh prikazovanj vedno bolj pospeševati rast v veri, upanju in ljubezni – vse drugo je le vodenje k temu.«

Kardinal je poudaril, da so vse napovedi pogojne in odvisne od ljudi, ali se bodo uresničile ali ne:

»Prihodnost nikakor ni nespremenljivo določena, in podoba, ki so jo videli otroci, nikakor ni vnaprej posneti film o tem, kar je prihodnjega, pri čemer ne bi mogli ničesar več spremeniti. Celotno videnje nastopa dejansko samo zato, da bi priklicalo na dan svobodo in jo obrnilo v pozitivno smer. Kajti smisel videnja ni pokazati film o nespremenljivo fiksirani prihodnosti. Njegov smisel je natančno nasproten; gre za spodbuditev moči za spremembo k dobremu.«

Ker so vse napovedi različnih preizkušenj vedno pogojne, spreobrnjenje, pokora in molitev spreminjajo potek zgodovine. Na podlagi tega Bog spreminja že napovedane dogodke oziroma vnaprej upošteva naše sodelovanje. Msgr. Bertone je glede sestre Lucije naglasil:

»Zelo je vztrajala pri moči molitve in pri prepričanju, zanjo neomajnem, da Jezusovo in Marijino Srce ne moreta biti gluhi za naše prošnje.«

Če bi posnemali fatimske pastirčke in poslušali angela, Marijo in Jezusa, bi se s tem ravnali po Jezusovih besedah: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Nobena od groženj, ki so napovedane v drugem in tretjem delu fatimske skrivnosti, se ne bi izpolnila.

Kardinal Ratzinger je 20. stoletje takole označil: »V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti.«

Tretji del skrivnosti je nakazan že v drugem.

Sestra Lucija je že v pismu Janezu Pavlu II. 12. maja 1982 nakazala vsebino in razlago tretjega dela fatimske skrivnosti z besedami, ki so v drugem delu:

»Tretji del 'skrivnosti' se nanaša na besede Naše Gospe: 'Če pa ne, bo [Rusija] razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni' (13. 7. 1917).«

Msgr. Bertone ugotavlja:

»Tretji del 'skrivnosti' je simbolično razodetje, ki se nanaša na ta del sporočila in je pogojeno z našim sprejetjem ali nesprejetjem tistega, kar sporočilo samo zahteva: 'Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir; če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu itd.' Glede na to, da nismo upoštevali tega poziva sporočila, ugotavljamo, da se je uresničilo: Rusija je preplavila svet s svojimi zmotami. In če še ne ugotavljamo popolne izpolnitve konca te prerokbe, vidimo, da gremo proti njej postopoma z velikimi koraki. Če se ne odrečemo póti greha, sovraštva, maščevalnosti, nepravičnosti, kršenja pravic človeške osebe, nemoralnosti in nasilja itd. In ne recimo, da nas Bog tako kaznuje; nasprotno, ljudje sami si pripravljajo kazen. Bog nas skrbno opozarja in kliče na dobro pot, s spoštovanjem do svobode, ki nam jo je dal; zato so ljudje odgovorni.«

»Razkritje 'skrivnosti' je bil velik dar za katolištvo, za vse častilce Matere Božje. Tudi za tiste, ki ne verujejo,« je še dejal msgr. Bertone.

V belo oblečeni škof

Glede usode »v belo oblečenega škofa« se kardinal Ratzinger sprašuje: »Ali ni moral sveti oče, ko si je po atentatu 13. maja 1981 dal predložiti besedilo tretjega dela 'skrivnosti', v tem prepoznati svojo lastno usodo? Bil je zelo blizu na meji smrti in je sam svojo rešitev razložil z naslednjimi besedami: '… bila je neka materinska roka, tista, ki je vodila pot izstrelka krogle in je papežu, ki je bil v agoniji, dovolila, da se je ustavil na pragu smrti' (13. maja 1994). Da je tukaj neka 'mano materna' [materinska roka] vendarle drugače speljala smrtno kroglo, samo še enkrat pokaže, da ne obstaja nikakršna nespremenljiva usoda, da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij.«

De Carli je o papežu Janezu Pavlu II. zapisal: »To je papež Fatime, razkritje 'tretje skrivnosti': papež, ki prerokbo o 'škofu, oblečenem v Belo, ki pade ob vznožju velikega križa, zadet od strelnega orožja in puščic', pripiše svojemu življenju.« On je papež tretjega dela fatimske skrivnosti.

Kardinal Ratzinger takole razlaga končni del tretjega dela skrivnosti:

»Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo škropita duše, ki se bližajo Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se izvršuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost pšeničnega zrna, ki umre in postane rodovitno. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje 'skrivnosti', ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga.«

Janez Pavel II. kot glavna oseba tretje skrivnosti

Nekateri trdijo, da atentat na papeža Janeza Pavla II. ni vsebina tretjega dela fatimske skrivnosti in da ta napoveduje mučeniško smrt nekega prihodnjega papeža.

Na vprašanje msgr. Bertoneja 27. aprila 2000, ali je bila glavna oseba v videnju papež, je sestra Lucija takoj pritrdilno odgovorila: „Nismo vedeli za papeževo ime, Marija nam ni povedala papeževega imena. Nismo vedeli, ali je bil Benedikt XV., Pij XII., Pavel VI. ali Janez Pavel II., toda bil je papež, ki je trpel in zaradi tega smo tudi mi trpeli.«

Msgr. Bertone je sestro Lucijo tudi vprašal, ali so besede o »škofu, oblečenem v belo«, povezane z atentatom na Janeza Pavla II. in ali se tretji del skrivnosti nanaša ne le na papeže na splošno, ampak na čisto poseben način na papeža Wojtyło. Sestra Lucija je odgovorila, da je tretji del skrivnosti povezala s poskusom umora papeža takoj, ko je zanj zvedela.

V videnju je sicer papež umrl, v resnici pa je dospel le na prag smrti. Na kliniko Gemelli so ga pripeljali nezavestnega, v brezupnem stanju. Izgubil je veliko krvi. Tajnik msgr. Stanislaw Dziwisz mu je podelil bolniško maziljenje. Že so se odločili, da pripravijo uradno sporočilo o njegovi smrti. Zdelo se je, da ni več rešitve. Primarij profesor Castiglioni je bil odsoten, profesor Francesco Crucitti, ki je krožil po Rimu, pa je imel nekakšen navdih: 'Pogledat grem svoje bolnike na polikliniko Gemelli.' Ta obisk ni bil v njegovem načrtu. Msgr. Bertone poroča:

»Ko je [Crucitti] nepričakovano prispel, so ga skoraj odnesli v zgornje nadstropje: 'Pojdite gor, pojdite gor v operacijsko sobo. Streljali so na papeža.' In zgodil se je čudež, da so papeža oživili in izvedli več ur trajajočo operacijo, ki se je končala po 22. uri in imela pozitiven izid. Papež je bil torej rešen in extremis, bil je kakor mrtev in iztrgan smrti.«

Papežu se je že ustavilo bitje srca. Ko se je operacija že začela, je prispel Giancarlo Castiglioni, direktor Inštituta za kirurgijo, ki je bil na kongresu v Milanu. Papeževo črevo je krogla na več mestih raztrgala. Izstrelek je za nekaj milimetrov zgrešil vitalne organe, kot so jetra in vranica. Ni zadel hrbtenice, ampak samo križno kost. Papežu je močno odtekala kri. Imel je zelo nizek pritisk, srce je prehitro bilo. Dobival je nenehne transfuzije krvi. Odrezali so mu 65 centimetrov črevesa.

p. Anton