Odšli smo za njima iz zgradbe.
Nedaleč proč nas je čakal avtobus. Naložili smo svojo prtljago in se namestili
na sedeže. Med vožnjo v mesto nas je vodička lepo pozdravila in nam zaželela
dobrodošlico. Silvo je vse prevajal, saj dobro govori rusko. Sam sem se trudil
vsaj nekaj razumeti, a moje znanje ruščine je že precej splahnelo. Bral sem
napise in gledal, kje smo se vozili. Ceste so bile široke in prostorne.
Vreme je bilo kolikor toliko lepo.
Pihal je veter in bilo je okoli petnajst stopinj. Gospa, ki nas je vodila, je
bila iz agencije »Eksta«. Z njimi se je Silvo dogovoril, da nam organizirajo
bivanje v mestu. Sam ne moreš. Potrebno je, da imaš neko uradno agencijo, da te
vodi.
Mesto Sankt Peterburg je zgrajeno na
ustju reke Neve. Pravzaprav na samem močvirju. Toda potrudili so se, da so tla
uredili. Naredili so kanale med manjše reke in Nevo. Mesto je podobno zgrajeno
kot italijanske Benetke. Leži na štiridesetih otokih. Med otoki so kanali in
reke, ki imajo seveda svoja imena. Mesto ima zelo evropski videz, saj so carji
vabili v mesto vse vrste evropskih umetnikov, da so tam zgoraj ustvarjali.
Vodička je poudarila, da je pomembno
ime mesta prav razumeti. Ime nima po carju Petru ampak po apostolu svetem
Petru. Bilo je prestolnica Rusije. V njem je bilo vse uradništvo. V Moskvo so
prestolnico preselili šele v času komunizma. Zato je Moskva razmeroma mlada
prestolnica.
Stanovali smo precej v centru mesta.
Namestili smo se v katoliško bogoslovje za vso Rusijo. Ker imajo manj študentov
in veliko sob praznih, so se odločili, da bodo začeli sprejemati romarje in
popotnike, da bodo vsaj nekaj dobili za prazne sobe.
To je ulica Druga XXX. Velika
stavba, ki ima vhod z dvorišča. Namestili smo se po sobah, ki jih je bilo še
preveč za nas. Z nami je bila še skupina španske mladine, ki je menda nekaj
pomagala v hiši. Ker je bila kuhinja trenutno v prenovi, smo si hrano poiskali
sami. Bilo je vse zelo blizu. Takoj na drugi strani ulice je bil mali lokal,
kjer so pripravljali zajtrke, kosila in večerje. Tudi cene so bile ugodne za
nas.
Sobe so bile čedne in dovolj velike.
Po dve sta imeli skupne sanitarije. Pred obema sobama je bila mala predsoba in
od tam je bil dostop do sanitarij. Čedno urejeno in uporabno. V vsakih
sanitarijah tuš, umivalnik in stranišče. Iz predsobe je bil vhod v vsako sobo
posebej. Kar me je presenetilo, so bili pragovi. Vsepovsod jih je bilo polno.
Sredi hodnika v nadstropju je bil več kot deset centimetrov visok prag. Iz
hodnika v predsobo je bil prag. In še iz predsobe v sobo je bil spet prag. Ker
nismo navajeni toliko pragov, je bilo treba kar paziti, da se nisi spotaknil.
Ne vem zakaj so tako naredili? Po mojem mišljenju bi se dalo tako urediti, da
pragov ne bi bilo.
V vsaki sobi sta bili dve postelji,
omara ena miza in dva stola. Vse je bilo preprosto, uporabno in snažno. Bil sem
vesel, da sem bil tako nameščen. Ker je bilo sob na pretek, je bila sosednja soba
prazna. Imel sem božji mir in nikogar nisem motil, tudi če bi prišel pozno.
Dobili smo ključe od sob in ključ od vhodnih vrat. Zato smo imeli popolno
svobodo gibanja.
Ker je bilo še svetlo, smo se
domenili, da gremo najprej nekaj pojest. Razdelili smo se na oba lokala. Kot
sem že rekel, je bil eden takoj na drugi strani ulice, drugi pa tudi na isti
strani, mogoče dvesto metrov naprej. Šel sem s skupino, ki je šla v onega malo
bolj oddaljenega. V prvem prostoru je bilo mogoče izbrati, nabrati in plačati
jedila. V drugem prostoru, pa smo se posedli za mize in v miru pojedli. Poleg
hrane je bilo na voljo tudi nekaj pijače: čaj, kompot in sok. Tudi sladic ni
manjkalo. Cene so bile zelo ugodne. Na primer za zajtrk sem plačal običajno
okoli tri evre. Seveda smo plačevali v rubljih. Pa sem se vedno pošteno
najedel. Vzel sem si dve pečeni jajci, nekaj kosov kruha, eno ali dve ocvrti
salami, sladico in še pijačo. Izbira ni bila ravno velika, a je bilo vsega
dovolj. Zadaj so imeli kuhinjo in so sproti donašali, če je česa zmanjkalo.
Navadil sem se na tisti lokal in sem ga redno obiskoval vsak dan.
Začudilo pa me je, da je bila tam v
bližini bogoslovja velika samopostrežba odprta tudi vso noč. Tudi tja smo
hodili in kupovali sadje, vodo in sokove. Cene v samopostrežbi pa so bile
primerljive z našimi. Vsaj tako se mi je zdelo. Nabavil sem si sok in ga
odnesel v sobo. Ob dogovorjeni uri smo se dobili pred bogoslovjem in šli na
večerni sprehod po Nevskem prospektu. Najprej sem mislil, da je to kakšno
sprehajališče ob Nevi. Potem pa sem zvedel, da je več prospektov v mestu.
Ugotovil sem, da so to glavne ulice, ki vodijo skozi mesto. Nevski prospekt je
tako znana ulica, da jo mora spoznati vsak, ki pride v mesto.
Seveda sem vzel fotoaparat s seboj
in tudi stojalo, ker sem vedel, da gre proti večeru in se bo kmalu stemnilo.
Glede teme sem se nekoliko uštel, saj je sonce tam zgoraj na severu zašlo šele
ob enajstih. Ker so noči zelo kratke, saj sonce vzide že ob treh, so te noči
dobile posebno ime. Poznamo jih pod imenom bele noči v Sankt Peterburgu. V času
komunizma se je mesto imenovalo Leningrad. Toda o tem imenu ni danes ne duha ne
sluha. Zelo dobro so opravili s komunistično preteklostjo.
Peš smo se podali do konca ulice.
Tam je v enem izmed vogalov postavljen Tehnološki inštitut. Velika zgradba, ki
je ponoči lepo osvetljena. Nasproti te zgradbe je bil vstop v podzemno
železnico. Kupili smo si žetone, ki so stali po 45 rubljev, to je malo več kot
pol evra. Pri vhodu v območje podzemne smo seveda oddali žetone. Toda avtomati
niso bili čisto brezhibni. Če je bilo kaj narobe so piskali in piskanje je bilo
slišati zmeraj. Nekaterim gospodom je avtomat žeton vzel odprl pa ni prehoda. K
sreči pa so bili tam dežurni delavci, ki so človeku pomagali iz zagate.
V podzemlje so vodile izredno dolge
tekoče stopnice. Ljudi je bilo vedno veliko. Kolikor sem lahko razbral iz
obnašanja ljudi, je veljalo na tekočih stopnicah neko nenapisano pravilo. Če se
ti ne mudi, stoj ob strani. Če pa se ti mudi, lahko po prosti strani stopnic še
hodiš, da hitreje prideš dol ali gor. To smo spoznali kaj hitro, saj so nas
tisti, ki se jim je mudilo kmalu naučili, naj stojimo ob strani, da so imeli ob
prosti strani hiter prehod naprej.
Spodaj, na koncu stopnic, je bila
kabina z dežurno delavko. Kaj je tam počela ne vem. Mogoče je pazila, da bi
pomagala, če bi se kdo ujel med stopnice ali kaj. Mogoče je ta služba še celo
ostanek iz časa komunizma, ko so vse nadzirali.
Na dnu so se odprli veliki in svetli
prostori. Res čedno urejena podzemna železnica. Tako globoko je najbrž zato, da
gre pod vsemi rekami in kanali. Čakati ni bilo treba dolgo, saj so vlaki vozili
zelo pogosto. Potrebno pa je bilo, da smo se držali skupaj. Morali smo paziti
na Silva. On je mesto že poznal in je dobro vedel, kam želimo priti in kako se
tja pride.
Vožnja s podzemno ni bila dolga, saj
smo izstopili že na drugi postaji. Zunaj smo prispeli na Nevski prospekt. To je
torej tista ulica, po kateri se mora vsak obiskovalec sprehoditi. Je zelo
prometna in pelje proti Veliki Nevi. Tam je večina največjih znamenitosti.
Počasi smo šli po ulici. Tudi ljudi je bilo veliko. Moral sem prav paziti, da
nisem ostal kje zadaj ali se celo izgubil, ko sem hotel narediti čim več
fotografij. Nekaj mi pa v mestu ni bilo všeč: Bilo je polno kablov in žic.
Popolnoma nemogoče je bilo napraviti posnetek, brez kablov in žic. Napeljane so
bile iz ene strani ulice na drugo in vzdolž po ulicah. Na njih so visele luči,
ki so bile velike kot sonce. Po ulicah so vozili tramvaji, ki so bili na
električni pogon. Zaradi njih je bilo kablov, kolikor si hotel.
Ulica je bila lepa. Veliko lepo
urejenih hotelov in prenovljenih zgradb. Bilo je veliko paše za oči. Ker se je
že večerilo, so bili časi za fotografiranje precej dolgi. To sem izkoristil, da
sem naredil posnetek ravno takrat, ko so se avtomobili premikali. Na ta način
dobiš bolj prazno ulico in še lepe črte rišejo avtomobili, ko hitijo mimo.
Malo več časa smo se ustavili na
mostu čez Gribojedov kanal. Tam smo lahko veliko videli. Pred nami je bila lepa
cerkev, ki je imela v ospredju kolonade tako kot pri svetem Petru v Rimu.
Razumljivo je, da so bile kolonade manjše, toda zelo slovesno so objemale
cerkev, ki je stala v sredini. Kolonade so se pele v loku k cerkvi, ki je bila
od ulice nekoliko umaknjena. Všeč mi je bila. Polkrožni prostor med cerkvijo in
ulico so kolonade uokvirjale v lep park. Vanj so namestili vodomet, ga zasadili
z lepimi gredicami cvetja, pušpana in z nizkimi pinijami.
Na drugi strani mostu se je bohotila
čudovita cerkev, ki je imela tako oblikovane čebulaste zvonike, kot so oni v
moskovskem Kremlju. Pravijo, da je to tatarski način gradnje. Ena kupola je
bila lepša od druge in v dokaj mirnem kanalu so se zrcalile v različnih barvah.
Zvoniki so bili odeti z živahnimi barvami.
Na ulici je bilo veliko življenja.
Na več mestih so prodajali sladoled in druge sladkarije. Tudi uličnih igralcev
je bilo več skupin. Ljudje so se ob njih na kratko ustavili, malo gledali in
šli naprej. Tu in tam se je kdo spomnil in jim spustil kakšen rubelj v klobuke,
ki so jih imeli nastavljene na vogalih.
Potrebno je bilo iti naprej. Silvo
se je potrudil in nam razlagal, a jaz nisem veliko slišal ne razumel. Bil sem
vedno bolj na robu, da sem lažje fotografiral. Šli smo čez reko Mojko in čez
nekaj časa zavili v stransko ulico, desno od Nevskega prospekta. Tudi ta je
bila živahna. Po risbah, ki so bile na tleh, sem spoznal, da so bili tu
risarji, ki so risali s kredo po tleh. Njihove umetnine niso bile več dobro
vidne, saj so bile razmazane. Mogoče so jih risali pred nekaj dnevi in jih je
deževje razmočilo, pa tudi ljudi je šlo veliko mimo. Ura je bila pol enajstih,
pa je bilo še čisto svetlo. Izložbe in nekatere zgradbe so bile že osvetljene.
Skozi mali prehod smo prišli na
velikanski trg, ki je imel v sredi velik obelisk ali stolp. Na vrhu pa je bil
lep bronast angel. Stolp se imenuje Aleksandrovskaja kolonada, ves trg, ki se
je odprl pred nami, pa Dvorcovskaja ploščad. Tu smo ostali v skupini. Bilo je
veličastno. Nebo je bilo še modro, oblaki pa so že rdeli v zahajajočem soncu.
Silvo nam je povedal, da je veličastna zeleno bela zgradba pred nami slavni
Ermitaž ali Zimski dvorec ruskih carjev.
Stali smo in gledali. Zaslišalo se
je pokanje. Ne nebu pa so se začele svetiti raznobarvne rakete. Bil je
ognjemet. Škoda! Bilo je presvetlo in čudovite barve še niso prišle do izraza.
Bolje so se videle le močnejše rakete, ki so naredile obliko palme. Na vrhu so
se razpočile v vse smeri. Svetlobni prameni so padali na več strani in risali
svetlobne like podobne palmovi krošnji. Dolgo smo bili tam in gledali. Bilo je
lepo in veličastno. Pošalili smo se, da so nam za dobrodošlico pripravili
ognjemet.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar