POGLOBIMO SE V OČENAŠ (12) Ne vpelji nas v skušnjavo temveč reši nas hudega

Predzadnja prošnja ima zelo čudne besede: Ne vpelji nas v skušnjavo. Kako bi Bog, ki je ljubezen sama, mogel človeka voditi v skušnjavo? Bog ne more skušati s skušnjavo. Nekateri narodi to drugače prevajajo. Ne pusti, da pademo v skušnjavo, ali: ne pusti, da pademo v skušnjavi. To bi lahko bolje razumeli. Bog je dober in daje moč takrat, ko je najbolj potrebno. Človek posebej potrebuje njegovo bližino, ko je v skušnjavi. Takrat je nevarnosti, da pade. Če te takrat Bog varuje in ti da moči, je vse dobro.

Zadnja prošnja nam spet pove, kako zelo je bil Jezus pozoren do nas. Ko nam je izročil to molitev, je v njej zbral vse prošnje, s katerimi bi lahko Očeta prosili za vse svoje potrebe. Vedel je, da smo slabotni, da padamo v skušnjavah. Zato nas je naučil, naj se v nevarnostih zatekamo k Očetu po pomoč. Oče je gotovo ne bo odrekel, saj nas ima rad iz vsega srca. Jezus je vedel, da odločanje ni vedno lahko, saj nas mikajo vse vrste reči. Božja izbira ni vedno za človeka najbolj zanimiva. Človeka mika tisoč drugih reči. Po prvem grehu je odnos z Bogom nekoliko skrhan. S človekove strani ga je treba vedno obnavljati in graditi. Zato je Bog pogosto izbira med izbirami. Če se človek sam ne potrudi – seveda s pomočjo Božje milosti – da bi Boga postavil najvišje v svojem življenju, bo vedno znova padal. Potrebna je osebna odločitev za Božje. Človek običajno pretehtava, kaj mu bo prineslo več koristi. Toda žalostno je, da se pogosto odloči za časne koristi, ki so kratkotrajne.

Lahko pa bi besede in ne vpelji nas v skušnjavo razumeli tudi na drugačen način. Pomenijo lahko, da nas Bog tako čuva, da nas ne pripelje niti v bližino skušnjave. To je mogoče. Če bi tako razumeli to prošnjo, bi imeli res jasno spoznanje, kaj se lahko zgodi v skušnjavi. Človek bi se zavedal, da lahko v skušnjavi hitro pade, zato se ji bo na daleč izognil. Skušnjavo je treba takoj na začetku odbiti. Ni se dobro pogajati, koliko se sme popustiti. Takoj, ko se začne popuščanje, skušnjava postane vedno bolj vabljiva. V popuščanju človek misli, da niti ni tako nevarna, zato je padec blizu.

Popolnoma na mestu je, da se zavedamo lastne šibkosti in prosimo Boga, naj nam niti v bližino skušnjave ne dovoli priti. Bog to seveda rad naredi, toda odvisno je spet od človeka samega. Samo človek lahko zavestno in svobodno zavrne skušnjavo, seveda z Božjo pomočjo. Če to stori takoj na začetku, je veliko bolje, kot da se s skušnjavo »pogovarja«. Ko se začne pogovarjati, ga skušnjava že na nek način omreži. Začne se zapletati v njene niti. Bolj ko se zaplete, bolj težko se je rešiti iz teh niti. Zato v tej prošnji lahko razumemo tudi željo, da nam dá Bog toliko moči in spoznanja, da bi se bili sposobni skušnjavi takoj zoperstaviti. Takrat je največ možnosti za uspeh.

Skušnjava pričara človeku vabljivi svet. Svet ima mnogo mikavnih reči. Posebej pogoste so skušnjave v zvezi z imetjem in slavo. Te lahko človeka tako omrežijo, da je vse njegovo delovanje usmerjeno samo v pridobivanje in množenje imetja. To lahko postane človeku bog.

Drugi vir skušnjav prihaja iz človeka samega. To je padla človekova narava, ki ni več usmerjena k Bogu. Razna poželenja lahko človeku tako zagospodujejo, da jih ni več sposoben krotiti. Hiti, kamor ga vlečejo, in se peha, da bi čim več užil. Poželenja so dobila moč nad človekom, ko je ta prvič zatajil Boga. Kakor da bi v notranjosti pretrgal vezi, s katerimi so bila poželenja zvezana. Sedaj imajo moč, da se razbohotijo in človeku zagospodarijo.

p. Branko Petauer