Misli sv. Bernarda (44) Združenje s Kristusom

Če je kdo med nami tak Božji ljubljenec, da hrepeni, da bi odšel s sveta in bil s Kristusom, in če je njegova želja velika, želja goreča in misel neprestana: ta bo gotovo sprejel Besedo pod podobo Ženina v času obiskanja, to se pravi ob uri, ko bo znotraj začutil, da so ga objele roke modrosti in da mu od tod priteka sreča svete ljubezni, čeprav v izgnanstvu telesa, le deloma in v času, za malo časa. Ko smo ga z bedenjem, z mnogimi prošnjami in z močno ploho solz priklicali in že mislimo, da ga držimo, se nam naglo izmakne.

Če ga ponovno v solzah iščemo, nam pride naproti in se da prijeti, ne pa zadržati ter zopet hipoma izgine iz rok.

In če vdana duša ne neha s prošnjami in solzami, se zopet vrne, da ne bi bile vse njene prošnje zaman; toda vnovič izgine in se ne prikaže, razen,če ga duša zopet išče z vsem hrepenenjem.

Tako se je torej mogoče v tem telesu veseliti pogostne Ženinove navzočnosti, toda ta radost ni nikoli popolna, kajti kakor je duša vsakega obiska vesela, tako je ob ločitvi žalostna.

Seveda ne bo takšne Ženinove navzočnosti niti prehodno deležna vsaka duša, marveč samo tista, ki se z globoko vdanostjo, gorečim hrepenenjem in najnežnejšo ljubeznijo izkaže kot nevesta, vredna, da jo obišče Beseda v vsej svoji lepoti in v podobi ženina. Kdor pa še ni dosegel take stopnje ljubezni, ampak je ob spominu na svoja nekdanja dejanja globoko skrušen, bo z bridkostjo v duši govoril Bogu: »Ne obsojaj me« (Job 10,2), ali če ga morda še vedno nevarno skuša lastno poželenje, ne išče Ženina, ampak zdravnika. Zato tudi ne bo deležen poljubov in objemov, ampak olja in mazila kot zdravila za svoje rane.

Nagovori o Visoki pesmi