V zgodovini Cerkve marsikje naletimo na razmišljanja o Jezusovem Srcu in na češčenje Jezusovega Srca. Cerkveni očetje in prvi duhovni pisatelji so veliko razmišljali o Jezusovi srčni rani. Origen pravi, da je ljubljeni učenec Janez »iz Jezusovega srca pil oživljajočo vodo«.
Jezusovo Srce je v naslednjih stoletjih vedno
bolj postajalo za mnoge kristjane središče duhovnega življenja.
Tako o Jezusovem Srcu, v katerem se skrivnost
Božjega usmiljenja najjasneje in najbolj pretresljivo razodeva, mnogo in z vso
toplino govori zlasti sv. Bernard. Za sv. Bonaventura je Jezusovo Srce
»priročnik za srce na poti k Bogu«. Albert Veliki pravi, »da je bila Jezusova
srčna stran ranjena zato, da se ne bi nikoli naveličali opazovati njegovo
Srce«.
Posebno velik častilec Jezusovega Srca je bil
sv. Janez Eudes (1601-1680), oče javnega liturgičnega češčenja Srca Jezusovega
in Marijinega. Širjenje češčenja Jezusovega Srca je po njegovem mnenju
najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus spet močneje zavladal v dušah in v
praktičnem življenju kristjanov.
Nov zagon je češčenje Srca Jezusovega dobilo z
razodetji sv. Marjeti Alacoque (1648-1690), redovnici v Paray-le-Monialu v
Franciji. Pri najpomembnejšem prikazanju junija 1675 ji je Jezus pokazal svoje
Srce z besedami: »Opazuj to Srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo
ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen. Za
plačilo pa prejema samó nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in
zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni. Zlasti pa me
boli vedenje meni posvečenih oseb.
Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini
praznika Svetega Rešnjega Telesa poseben praznik na čast mojemu Srcu, zato da
bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki jih dobivam v oltarnem
zakramentu.«
Uvedba posebnega praznika v čast Srcu
Jezusovemu je na začetku naletela na težave, leta 1856 pa je praznik v čast
Srcu Jezusovemu začela praznovati vsa Cerkev. Cerkev je češčenje Srca
Jezusovega sprejela in ga priporočila v več papeških okrožnicah.
+ p. Adolf Mežan
Ni komentarjev:
Objavite komentar