Po Mojzesovih stopinjah (5)

Ustavili smo se ob visoki litoželezni ograji. Pred njo je bila še ena ograja in steze za vstopanje kakor na letališčih. Ker sem imel slabe izkušnje s fotografiranjem v muzejih, sem raje fotoaparat pustil kar na avtobusu. Nekoliko sem ga zavil v cunje, da ne bi bil preveč izzivalen za koga, ki bi ga take reči zanimale. Upal sem, da ga bom dobil, ko se ponovno vrnemo na avtobus.

Vstopali smo počasi. Popolnoma so nas pregledali in pobrali vse ostre predmete, nože, škarje in podobno. Nekateri romarji so preko prve kontrole prinesli fotoaparate. Skoraj mi je že bilo žal, da sem ga pustil na avtobusu. A kmalu je vodnik prinesel plastično košaro in začel pobirati fotoaparate. Nekoliko nejevoljni so jih naši romarji začeli oddajati v košaro. Bil sem vesel, da sem zadevo s fotoaparatom že prej uredil. Košaro je nesel v vratarnico in jo tam pustil kar na pultu.

Bili smo pred najbolj imenitnim kairskim muzejem. Lepa stara stavba, ki bi jo lahko označil še za baročno. Gotovo so jo zgradili še Evropejci, ko so tod raziskovali in izkopavali. Pred vhodom so bile lepo urejene gredice, ki so delovale kot mali park pred muzejem.

Pred glavnim vhodom smo se spet razvrstili v vrsto in ponovno so nas pregledali. Tu so pobrali še zadnje fotoaparate, če ga kdo ni že prej oddal. Pregledali so vstopnice in že smo vstopili v veliko stavbo. A pregledov še ni bilo konec. Še enkrat smo šli čez rentgen, da so nas čisto presvetlili.

V veliki sobani smo se zbrali ob našem egiptovskem vodniku. To je bil zanimiv možakar, prijeten in zgovoren. Bil je zelo dobro izobražen. Sam nam je povedal, da je kristjan in da vsak dan bere Sveto pismo. V muzeju namreč nismo dobili drugega vodiča. Imel je oddajnik, vsi mi pa smo dobili slušalke. Toda kmalu se je pokazala težava. Vsi romarji nismo znali angleško. On je namreč razlagal v angleščini. Ko smo začeli negodovati, češ da nič ne razumemo, nam je škof Bizjak začel prevajati. Toda pazniki so hitro opazili in nam rekli, da ne smemo imeti drugega vodnika, razen domačega in uradno priznanega.

Pomaknili smo se naprej in ostajali v gruči. Škof Bizjak je ostal v bližini vodnika in previdno prevajal v slovenščino, kolikor je bilo mogoče. Hodili smo po raznih sobanah. Povsod je bilo veliko predmetov iz tiste davne dobe starega Egipta. Že samo to, da smo lahko gledali tako stare predmete, je bilo nekaj čudovitega, kaj šele njihova dovršenost in lepota.

Toda pravo bogastvo se je začenjalo v prvem nadstropju, kjer smo prišli do soban, ki so bile povezane s Tutankamonom. Tako rečemo mi zahodnjaki. Angleži, ki so prvi motovilili tam naokoli, pač niso znali prav izgovoriti njegovega imena, zato so kar poenostavili in nastal je Tutankamon. V resnici pa se je mladi faraon imenoval Tut Ankh Amon.

Kdo je sploh bil ta faraon? Bil je zadnji član 18. dinastije in je vladal med leti 1333 do 1323 pred Kristusom. Med faraoni je bil skoraj neznan in tudi vladal je samo deset let. Njegov oče je bil faraon Ehnaton. Tutankamonova žena Anhesenamon, je bila hči slavne kraljice Nefretiti (Nefreteta) in njegova pol sestra. Otrok nista imela, saj je žena splavila dve njuni hčerkici.

Umrl je v sumljivih okoliščinah. Sedanje raziskave so pokazale, da je utrpel poškodbo lobanje in zlom noge. Vendar ni umrl zaradi udarca v glavo marveč zaradi zloma noge, ki se je prelevil v zastrupitev. Najbrž je padel z voza in si zlomil nogo. Nekaj dni po nesreči je umrl star komaj 18 let.

Po njegovi smrti je prevzel oblast njegov svečenik Aj. Za ženo si je vzel Tutankamonovo ženo Anhesenamon, ki pa tega ni hotela. Tudi njemu ni rodila otrok.

Do leta 1922 je bil Tutankamon popolnoma neznan. Tega leta pa je angleški raziskovalec Howard Carter v dolini kraljev odkril njegovo grobnico, ki je Tutankamona ponesla v širni svet slave.

V grobnici je bilo veliko raznih predmetov, ki so pripadali pokojnemu faraonu. Poleg vsega je bila tudi njegova mumija in posebej mumificirani notranji organi. Največjo dragocenost pa je skrivala velika lesena skrinja, ki je bila popisana s hieroglifi in vsa pozlačena. Ko so jo odprli, so v njej našli še eno manjšo pozlačeno skrinjo. V drugi še tretjo in v tretji še četrto. V zadnji pa je bila nameščena faraonova posmrtna maska iz čistega zlata. Visoka je 51 centimetrov. Vanjo so vdelani trakovi iz dragih kamnov lazurita, turkiza ter nekaj dragocenega stekla.

Ko smo prispeli v ta del muzeja, smo spet morali čakati v vrsti. V sobo s Tutankamonovo posmrtno masko so spuščali samo nekaj posameznikov, da so imeli boljši pregled nad obiskovalci. V prostoru je vladala tišina. Vsi, ki so smeli vstopiti, so molče ogledovali to dragocenost izpred več kot treh tisočletij.

Tudi mi smo vstopali v ta skrivnostni prostor. V tišini smo se pomikali k vitrini, kjer je bila shranjena faraonova posmrtna maska. Moram priznati, da je resnično čudovita. Lepo izdelana in umetniško okrašena. Modri trakovi iz dragih kamnov se zlatu tako prilegajo, da ne bi moglo biti boljše kombinacije. Bil sem očaran ob tej dragocenosti.

Egipčani pravijo, da se ji vrednosti ne da določiti, tako dragocena je. Na misel mi je prišla primerjava. Če se tej maski ne da postaviti nobene cene, ker je tako dragocena, koliko bolj dragocena je vsaka sveta hostija, ki ni samo nek ostanek iz davnih dni marveč živi Bog pod podobo kruha.

Okoli maske sem hodil kolikor je bilo mogoče počasi in seveda pomislil tudi na zelo pregrešno reč: S kakim veseljem bi jo fotografiral.

Bila je v dvojni stekleni vitrini, najbrž iz neprebojnega stekla. V prostoru pa so stali varnostniki. Počasi sem oddrsel iz prostora. A vsega s Tutankamonom še ni bilo konec.

Prišli smo do velikih lesenih skrinj. Bile so pozlačene in vse popisane z egipčansko pisavo. Vodič nam je razložil, da so to tiste štiri skrinje, v katerih je bila Tutankamonova posmrtna maska. Tudi te so bile v steklenih vitrinah. Malo čudno se mi je zdelo, kako so spravili eno v drugo, saj so se manjše zdele prevelike, da jih lahko vstavili. Uganko nam je pomagal rešiti naš vodič. Pokazal nam je v steklo, v katerem je bila druga skrinja. Na njej smo opazili senco odprtine na prvi skrinji. V odsevu se je jasno videlo, da je skrinje mogoče spraviti eno v drugo, a šlo je precej na tesno.

V naslednjih prostorih je bilo na ogled še veliko predmetov, ki so bili povezani s tem ali onim faraonom. Iz vsega, kar smo videli, smo si lahko ustvarili vsaj približno sliko o življenju faraonov.

p. Branko Petauer