Nekateri udeleženci duhovnih vaj v Fatimi smo se 17. oktobra 2015 zopet srečali med seboj in z voditeljem duhovnih vaj ter številnimi Marijinimi častilci v Kisovcu, ki je edino svetišče v Sloveniji, posvečeno Fatimski Gospe. Slovesnost in procesijo je vodil dr. Marjan Turnšek in nas z naslednjimi besedami povedel v čudovite neraziskane globine rožnega venca:
»Danes se spominjamo šestega Marijinega
prikazanja v Fatimi in znamenitega sončnega čudeža. Čudeži potrdijo Marijina
prikazovanja in naredijo še trdnejša in bolj gotova njena sporočila in
naročila. Luciji se je »lepa Gospa« predstavila kot 'Gospa rožnega venca':
razumljivo, saj jo je tako najlažje prepoznala, ker je imela najmočnejše
doživetje Marije prav ob kipu Rožnovenske Matere Božje v župnijski cerkvi ob
svojem prvem svetem obhajilu.
Marija je nato neomajno vztrajala pri naročilu,
naj fatimski pastirčki molijo rožni venec, in ga je tudi sama molila z njimi;
naročala pa je tudi, naj to molitev razširjajo tako, da njeno sporočilo
prenašajo naprej. V fatimskih prikazovanjih lahko prepoznamo tisto Marijino vlogo,
ki smo jo v duhu zrli, ko smo v berilu brali: 'Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo
Marijo in z njegovimi brati' (Apd 1,14). Med vsemi ženami je Marija edina
posebej omenjena, zato lahko sklepamo, da je imela v tistem času tudi posebno
vlogo. Prvo Cerkev je uvajala v molitev, bila je animatorka prve skupnosti
Cerkve v pričakovanju Svetega Duha, pa verjetno tudi še kasneje. In ker se
nahajamo v mesecu rožnega venca, je še kako primerno, da premislimo kakšen
vidik te molitve, da bomo še lažje dojeli, zakaj je tako pomembna in tako
koristna. Hkrati pa damo s tem Mariji spet priložnost, da tudi nas uvaja v
pristno molitev in duhovno življenje.
Pri redni molitvi rožnega venca nas Marija
uvaja v duhovno življenje in v poglabljanje duhovnega življenja. Marija nam
pomaga, da smo v njeni družbi vedno pozorni na njenega Sina in njegovo
življenje – kot Ona. Zato nas pri tem podpira, vodi, usmerja. Štirje deli
rožnega venca so kot štiri etape ali stopnje, ki jih na svoj način moramo v življenju
uresničiti.
VESELI DEL: S premišljevanjem učlovečenja Boga
nas prepaja spoznanje in resničnost Božje ljubezni do nas. Za vsakega človeka,
tudi zame, se je učlovečil – predvsem zaradi mojih grehov, da bi me rešil
njihovih posledic, ki se jih sam ne morem. Ob ponotranjenju te ljubeče
resničnosti, ki se je konkretno zgodila po Mariji, me more preplaviti ljubeča
Božja bližina in se v nas usidra veselje; podobno kot v Mariji. Bog me je
prišel iskat kot 'izgubljenega Adama' na svet in v zgodovino. Doživetje te
Božje ljubezni je temelj duhovnega življenja. Veseli del rožnega venca želi, da se najprej ta temelj ponovno utrdi in še
poglobi. Nanj šele lahko postavim zavedanje svoje grešnosti in vso zlost greha
v odnosu do Boga in soljudi. Tako ob Mariji šele po uvodnem izbruhu veselja ob
spočetju in rojstvu Jezusa, učlovečenega Obličja Očetove ljubezni, srečamo
starčka Simeona, ki napove trpljenje kot posledico greha. Zarota grešnosti je
ob takšni Božji ljubezni še večja, a je Božja ljubezen močnejša od vsakega
greha in njegovih posledic, zato se lažje in odrešujoče lahko srečamo tudi s
tem 'poglavjem' svojega življenja in ga izročimo Očetovemu usmiljenju po Jezusu
Kristusu.
SVETLI DEL rožnega venca nas s spremljanjem
Jezusovega javnega delovanja postopoma prepaja z njegovo besedo, ki jo oznanja,
in z njegovimi deli, ki jih opravlja: od krsta v Jordanu, čudeža v Kani,
oznanjevanja Božjega kraljestva in spreobrnjenja, preko spremenjenja na gori,
vse do postavitve Evharistije – svoje stvarne in resnične navzočnosti v svetu.
Vse to nas razsvetljuje v življenju, da vedno bolj prepoznavamo, kam in kako
nas Gospod kliče, da v življenju živimo evangeljske svete. To je etapa
odločitev in izbir v življenju – temeljne odločitve (za Boga ali proti njemu),
življenjske odločitve (glede stanu) in nato vsakodnevne izbire, med dobrim in
boljšim, kajti med dobrim in zlom pravzaprav ne bi smelo biti izbire. Vendar je
prav, da do teh odločitev in izbir pride šele potem, ko smo do dobra prepojeni
z duhom Jezusa Kristusa: ko je globoko v nas prodrla njegova beseda in ko imamo
v svoji zavesti živo podobo njegovega konkretnega delovanja, odnosov z ljudmi,
zlasti do ubogih in stiskanih ter grešnikov. Sicer tvegamo, da se odločamo po
svojih presojah ali po mikih tega sveta.
ŽALOSTNI DEL: Ob Kristusovem trpljenju in smrti
se krepimo in utrjujemo v odločitvi za hojo za njim. Ni dovolj prvo navdušenje,
ampak se je treba utrditi za zvestobo v odnosu z Njim, ki zdrži tudi najhujše
preizkušnje zatajitve in izdaje. Ni druge poti za Kristusom, kot pot križa,
trpljenja vse do Kalvarije. Če bi obstajala, nam bi jo gotovo pokazal.
ČASTITLJIVI DEL rožnega venca pa nam, že
usidranim v Kristusu, pomaga na vse dogajanje gledati – tako na lepo, prijetno,
osrečujoče, kot tudi na negativno, boleče – z vidika vstajenjske luči in z
razsvetljenjem, ter z pomočjo darov Svetega Duha dosegati cilj, ki je bil
zastavljen skupaj s Kristusom.
Vse te etape duhovnega življenja niso nikoli
enkrat za vselej opravljene, ampak se vedno znova znajdemo zdaj v eni, zdaj v
drugi, glede na nove situacije, ki se v življenju dogajajo. Tako so vsi deli
rožnega venca lahko nenehno aktualni. Enkrat, da poživimo in poglobimo ali
utrdimo, kar že živimo, drugič pa, da nove dogodke prav prepoznamo, se prav v
njih usmerimo, izberemo in v navzočnosti Marije in Jezusa zaživimo. Spet drugič
pa smo znova potrebni prepojiti se z Božjo ljubeznijo in jo konkretno
prepoznati v vsakdanjem življenju.
Vsega tega molitvenega dogajanja bi bilo treba
mnoge, ki ne znajo moliti, naučiti uresničevati. Vedno več je takšnih. Tudi v
tem smislu je pristna molitev rodovitna. Saj se spomnite, da so učenci sami
prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, ko so ga doživljali, kako moli in kako
nato živi.
Ali ni to izziv v pripravi na prihod kipa
fatimske Marije Romarice in za njeno romanje samo!!! Amen!«
Po končani slovesnosti, med katero smo obnovili
posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smo se zadržali še v kratkem pogovoru
v cerkvi. Iz Fatime nam je namreč ostalo še nekaj vprašanj za g. nadškofa,
predvsem vprašanje, kako nadaljevati po vrnitvi domov v Fatimi začeto druženje
z Marijo, ki vodi v Jezusovo Srce, in nas povezuje med seboj.
Dragica Čepar
Ni komentarjev:
Objavite komentar