Nadaljujemo z objavljanjem pričevanj o molitvi. Več jih je bilo že pred leti objavljenih v našem glasilu. Naj bi pomagali tistim, ki imajo pri molitvi različne težave. Hkrati naj bodo spodbuda še drugim za posredovanje osebnih izkustev o molitvi.
Z molitvijo nimam kakih velikih težav; kamor koli mi že kdaj pobegnejo misli, ostajajo objete v njej in to me pomirja. Tako in tako pa je zavestna molitev prišla pri meni do izraza precej pozno; nekako pri trinajstem letu starosti, ko me je nekega oblačnega dne v popolnoma prazni kranjski cerkvi sv. Kancijana prešinilo spoznanje: če je tu v tabernaklju res živi Bog, Stvarnik vsega in vseh, jaz v primeri z njim nisem niti drobna, najdrobnejša mušica. To je bil moj vstop v nepresahljivo reko premišljevalne molitve. Molitveni obrazci so zelo hitro poniknili nekam v ozadje, moja vsakodnevna molitev pa je postala poezija od Prešerna do Šarabona, Grozdeta, Čampe, Štefana Steinerja …; neprekinjena veriga izbranih verzov, ki so me zaradi zvena in pomena nosili vedno bliže k nebu.
Do neke mere je tako še danes. Seveda se zatekam tudi k molitvenim obrazcem; že iz spoštovanja do verskega izročila. Vendar pa ustaljena molitvena besedila že desetindesetletja niso sredica moje molitve. To mesto še vedno pripada duhovni poeziji številnih ustvarjalcev, v posebnih razpoloženjskih okoliščinah pač tudi moji lastni. Podobno je z molitvijo rožnega venca, ki mu spreminjam/dodajam nove skrivnosti. Prav tako osebna posvetitev svetima Srcema izstopa iz krožnice predlaganih molitvenih vzorcev. Nekatere moje molitvene misli, besede, dejanja pa so tako zelo osebne, da jih ohranjam strogo zakrite. Ne vem, zakaj do tako imenovanih »delavnic molitve« ne čutim ne veselja ne potrebe. Mogoče je v mojem molitvenem življenju vse zaznavanje in občutenje tako zelo nagonsko in prvinsko, da zato na neki način izstopa iz območja ustaljene cerkvenosti, vendar me, »mušice«, pred Bogom zato ni strah. Moj dnevni molitveni zalogaj je precej obsežen, a mi ni nikoli odveč. Včasih ga zamenja popoln molk; molčeča zazrtost v to, da se »v Njem gibljemo in smo«, pa bi bilo vse drugo odvečno in moteče. Brez molitve bi bilo moje življenje zagotovo prazno in verjetno že dolgo povsem zavoženo. Težko po količini pretehtam zahvalne, premišljevalne, prosilne … molitve; nemara so kar v ravnotežju; največkrat pa je pri meni zahvalna molitev pred prosilno. Z dna svoje človeške bede čedalje glasneje kličem k Bogu: »Nimam Ti ničesar dati, vzemi vse iz mojih praznih rok.«
Berta Golob
Ni komentarjev:
Objavite komentar