Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Posledice prevzetnosti za duhovno življenje

Če sebe ne poznamo, kako naj bomo ponižni, saj bomo mislili, da smo nekaj, če tudi nismo nič? (37,5).

In kakor te spoznanje samega sebe navda z Božjim strahom, tako te spoznanje Boga navda z ljubeznijo do Boga; nasprotno pa nepoznanje samega sebe rodi napuh, nepoznanje Boga pa vodi v obup.

Napuh ima korenine v nepoznanju samega sebe, ker nam prevarana in varajoča misel laže, da smo boljši, kakor smo v resnici. To je napuh, to je začetek vseh grehov, ko si sam v svojih očeh večji kakor pri Bogu in v resnici. Zato je o njem, ki je prvi storil ta glavni greh – v mislih imam hudiča – rečeno, da »nikoli ni vztrajal v resnici, ker je lažnik in oče laži« (Jn 8,44), kajti kar je bil po svoji misli, ni bi v resnici …

Zato v strahu in trepetu govorim sam sebi: Če se je tako zgodilo z angelom, kaj bo z menoj, ki sem prah in pepel? On se je prevzel v nebesih, jaz na smetišču. Kdo ne bi mislil, da prevzetnost lažje prenašamo pri bogatašu, kakor pri revežu ? Gorje mi ! Če je bil tako trdo kaznovan tisti mogočni duh, ker se je njegovo srce prevzelo, ter mu ni nič pomagalo splošno spoznanje, da je prevzetnost mogočnim že nekako prirojena, kaj se bo šele zahtevalo od mene, ki sem revež, pa vendar prevzeten ? …

Gospod je na meni našel prevzetnost ter se jezno odvrnil od svojega služabnika. Od tod tista nerodovitnost moje duše in pomanjkanje pobožnosti, ki ga trpim. Moje srce se je posušilo, zgostilo se je kakor mleko, postalo suho kakor zemlja brez vode. Niti do solz skesati se ne morem, tako trdo je srce. Ne diši mi psalm, ne ljubi se mi brati, ne veseli me molitev, običajnih premišljevanj ne zmorem. Kje je tista opojnost duha ? Kje duhovna vedrina in mir in veselje v Svetem Duhu ? Zato sem len za ročno delo, pri nočnih molitvah zaspan, nagel za jezo, za sovraštvo vztrajen, bolj nagnjen h govorjenju in požrešnosti, bolj nemaren in otopel za pridiganje. …

Vidim namreč, kako je kdo izjemno vzdržen, drug čudovito potrpežljiv, spet drug ponižen in krotak, kdo drug milosrčen in pobožen; nekdo se pogosto potaplja v premišljevanje, kdo drug s svojo vztrajno molitvijo trka na nebesa in vstopa vanje, drugi spet se odlikuje po drugih krepostih (54,8).

Otročiči, takšno premišljevanje preganja napuh oči, pridobiva milost, pripravlja na Ženinove prihode. Te izjave sem obrnil nase zaradi vas, da bi tudi vi tako naredili … Posnemajte me (54,9).