V teku življenja se je oblika moje molitve spreminjala, pač glede na notranje in zunanje okoliščine. V najglobljem temelju pa je ostala ista: preprost pogovor otroka s svojim nebeškim Očetom in Materjo, pa s svetim Jožefom in angelom varuhom. Ljubkovalno jim včasih rečem "moja nebeška ekipa". Jasno da so vloge nekoliko porazdeljene, Jožef je odgovoren bolj za gospodarske zadeve, angel varuh za duhovno in telesno varstvo, Marija in Jezus pa skrbita za moj duhovni napredek. Bog Oče vse skupaj v svoji previdnosti neskončno modro in ljubeče vodi, česar pa seveda precej pogosto ne vidim in ne občutim, zato je prav lahko zaigrati užaljenega otroka, ki ne dobi želene igračke. Včasih se v srce prikrade že kar nekaj resničnega dvoma: kaj pa, če me je moj Oče zares pozabil nekje v kotu? Glede na mojo revščino in slabotnost se mogoče niti ne želi več ukvarjati z mano? Bog me je že v otroštvu 'zapeljal' in 'dala sem se zapeljati'.
Moja odločitev za redovništvo je pomenila, da se mu želim vsa predati. V mladostnem navdušenju sem kljub težavam v sebi čutila Njegovo bližino. Kar največ sem želela moliti, ker sem se čutila, da sem polna Njegove ljubezni. Mikala me je tišina, zbranost, branje duhovnih knjig. Želela sem postati sveta. Za to sem tudi vedno molila in si prizadevala.
Potem pa je Bog vso stvar zasukal, recimo, da me je iz lepega vrta postavil v puščavo, kjer je bilo že samo preživetje zelo težko. Na začetku je bilo najtežjega pol leta, ko se mi je vse uprlo proti Bogu. Tudi misel na Boga mi je bila odvratna, za vsako potrebno redovno molitev in mašo sem morala uporabiti ogromno moči, da sem jo sploh opravila. Še več, preplavljale so me misli obupa, da se Bog zame sploh ne zmeni, odkrito priznam, tudi misli, da bi si sama končala življenje, so se kot skušnjave pojavljale. Kot nalašč, ravno takrat nisem imela rednega spovednika, ki bi mu lahko zaupala te svoje težave. Pisala sem dnevnik, a je bil tako grozen, da sem ga, ko je najhujše minilo, strgala.
Zdaj je od tega že več kot dvajset let in še vedno živim v 'puščavi', kar pomeni, da moram vse svoje molitve in dobra dela narediti z voljo. Zdaj se moram potruditi, da sploh karkoli molim; ob tem se tudi ne morem zbrati med molitvijo in bi jo že zato kar rade volje 'odložila na pozneje', kar pomeni nikoli. Tudi besede evangelijev ali drugega pobožnega branja me ne nagovorijo. Med rožnim vencem nehote mislim na vse drugo. Tako se edino zanašam na dober namen, ki ga naredim na začetku dneva, za določeno potrebo, te pa med dnem tudi vmes izročam Bogu s kratko mislijo.
Vedno sem, kolikor sem pač bila trenutno sposobna zaradi suhote, namenila za druge kratke prošnje, posebej za tiste, ki sem zanje dolžna moliti ali so se mi priporočili. Vse življenje to delam. Da bi imela najvažnejše namene bolj pred očmi, sem si razdelila teden: v ponedeljek za našo kongregacijo, v torek za vaš samostan, v sredo za slovenski narod, v četrtek za svetost duhovnikov in škofov, v petek za duše v vicah, v soboto za mamo in domače, v nedeljo za zakonce in družine. Tudi če me kdorkoli prosi, da mu s pismom in molitvijo pomagam, mu ne odrečem.
Zadnjih nekaj let mi je Bog podaril nek globok notranji mir, ki me rešuje raznih notranjih stisk. Oaza v puščavi, kar pride zelo prav. Hvala mu za vse!
A. K.
Ni komentarjev:
Objavite komentar