Greh prvih staršev je Boga razžalil in ponižal, toda ta žalost ga od človeka ni odvrnila. Prav nasprotno: ljubezen do človeka ga je klicala v še večjo pomoč in razdajanje. Še bolj se je moral potruditi, če rečemo po človeško, da bi človeku pomagal. Spremljal ga je na vse mogoče načine, da mu je bil blizu. Pošiljal je svoje poslance in mu govoril, a človek je velikokrat ostal gluh za Božje navdihe in opomine. Spremeniti je moral ves svoj načrt s človekom in mu pokazati vso svojo ljubezen. Njegova ljubezen bi se morala človeka tako močno dotakniti, da bi ga spet osvojila in prepričala o Božji dobroti. Prav človekov greh in padec sta bila kriva, da se je Božje usmiljenje razodelo v tako veliki meri. Usmilil se je človeka in ga sklenil odrešiti na čisto poseben način. K ljudem je sklenil poslati svojega edinorojenega Sina. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. To je bilo veliko dejanje ljubezni, ki nam razodeva, da Bog ni pomišljal darovati svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje. Bog je samega sebe daroval človeku, da bi ga sprejel, poslušal in se veselil njegovega odrešenjskega daru. Zopet naj bi nagnil človeška srca, da bi bila Bogu bolj odprta. Ker je živel človeško življenje, se je lahko človeku približal tako zelo, da je bil eden izmed nas. Postal je tako zelo človek, da vsi ljudje v njem niso odkrili Boga. Toda Bog ni mislil na to. Dovolj mu je bil že samo najmanjši uspeh, saj je vsak posamezen človek v njegovih očeh neizmerno dragocen.
S svojim trpljenjem in vstajenjem je odprl potoke svoje milosti, ki se razliva na vse ljudi. Prav noben človek ni izjema. Tudi Bogu nenaklonjeni ljudje se kopajo v studencih milosti in imajo možnost, da spregledajo in spoznajo, kdo jih resnično ljubi. Bog je postal razsipen s svojimi darovi. Deli jih v takem obilju, da niti en človek ne bi mogel reči, da ga Božji darovi niso dosegli. Vsa ta razsipna ljubezen se je v taki meri pokazala zato, ker je človek s svojo hudobijo in nepokorščino prebodel Božje srce, da je začelo krvaveti. Prebodeno Božje srce je postalo veletok milosti in usmiljenja za ves svet. Bog se ni ujezil niti tedaj, ko mu je človek prebodel srce, marveč je tudi to človekovo hudobijo obrnil v prid človeku.
Med sojenjem so Judje vzklikali Pilatu: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Bog je to njihovo prošnjo v celoti uslišal. Sami niso vedeli, kaj kličejo in česa prosijo. Jezusova kri je zares oblila njih in njihove otroke. Oprala jih je izvirnega greha in jih v krstni kopeli naredila za otroke milosti. Vsi, ki so takrat to klicali, so imeli možnost, da dosežejo Božje usmiljenje, a sadove je rodilo samo v tistem, ki se je tega razveselil.
Vsak greh nas nekoliko ohromi in nas naredi bolne. Po vsakem grehu smo manj sposobni delati dobro. Vsak lahko iz izkušnje ve, da po enem grehu ni težko pasti še v drugega. Tudi Bog se zaveda, da nam greh ubija notranjo živost. Po grehu postajamo duhovno mrtvi, zato nas hoče rešiti te smrti in nas oživiti za dobro. Ker bi ne zmogli dolgo krepostno živeti brez njegove milosti, nam grehe odpušča in spregleduje, da nas odpira za njegove darove. Ko se človek z Božjo pomočjo izkoplje iz greha, postane bolj občutljiv za greh. Bog, ki se v svoji dobroti ne da prekositi, je greh obdaril s spominom in bolečino. Po odpuščanju se zato greha spominjamo z bolečino. Ta bolečina nas svari pred novim grehom in nam kliče: Ne več grešiti! Ta bolečina je ost prave smrti, ki nam edina lahko škoduje. Naravna smrt nam ne more vzeti življenja; lahko nam vzame samo telesno, ne more pa nam vzeti večnega življenja. Greh ima drugačne učinke: v duši nas ubija in nam jemlje tisto življenje, ki je za nas pomembnejše. Zapira nas pred dotoki Božje milosti in nas oddaljuje od življenja, ki je Bog sam. Bog nas v grehu lahko obliva in obliva s potoki svojih milosti, a v dušo lahko pride bore malo, ker nam greh brani, da bi sprejeli.
Bog tudi najbolj grešnega človeka nikoli ne zapusti. Vedno mu daje možnost, da se obrne k njemu in prosi: Odpusti mi, grešil sem zoper nebesa in pred teboj! Tako človekovo dejanje je dovolj, da Bog pretrga spone greha in človeka osvobodi. Zato noben človek ni prepuščen pogubljenju. Za pogubljenje se mora odločiti človek sam in dosledno odklanjati Boga ter njegove milostne darove. Bog tako zelo spoštuje človekovo svobodo, ki mu jo je podaril, da je noče prestopiti.
V velikonočni hvalnici vsako leto pojemo prav o tej skrivnosti Božje ljubezni. Pesnik, ki je to hvalnico sestavil, je šel tako daleč, da celo blagruje krivdo, ki je zbudila v Božjem srcu tako veliko usmiljenje. Srečna krivda, ki si bila vredna imeti takega in tako velikega zveličarja. Da, vsak greh v resnici neskončno gane Boga. Človek v grehu se mu tako zasmili, da je zanj pripravljen narediti vse. Prav to nam je Jezus sam povedal v priliki o izgubljeni ovci. »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« Ob spreobrnjenju grešnika Božje usmiljenje slavi zmago. Bog celo pravi, da ni prišel iskat pravičnih, ker ne potrebujejo rešenja. Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: »Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in jim rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«
Vsi smo velikokrat izgubljene ovce, ki jih Jezus neprestano dviga na svoje rame in nosi nazaj k svoji čredi. Vsak greh nas vodi na pot zablode in izgubljenosti. Tega se moramo dobro zavedati. Biti moramo budni in sodelovati z Božjimi darovi, ki se nam dajejo, da bi v nas obrodili sadove. Ni prav, da se preveč lahkomiselno zanašamo na Božjo usmiljenost. Bog je res usmiljen, a lahkomiselno grešiti tudi ni prav. S tem sami sebi povzročamo bolečino in si otežujemo življenje. Bog nas kliče k ljubezni in služenju. Kliče nas k tako zvesti ljubezni, ki se bo bala grešiti, pa ne zaradi kazni za greh, ampak zaradi Božje ljubezni, ki jo z vsakim grehom sramotimo. Z odpuščanjem nas Bog hoče privesti do tako velike ljubezni, ki bi nam ne pustila grešiti. Hoče nas tako zelo navdušiti za dobro, da bi se v svojih svobodnih odločitvah vedno odločali za dobro in plemenito. Zato se veselimo Božje iznajdljive ljubezni, ki nas je tudi po grehu sposobna pritegniti k sebi in nam iz greha narediti korak v odrešenje. Bog zares zna s krivimi črtami za nas pisati dobro.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar