Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 13. marec 2023

BESEDA O BOGOSLUŽJU Skrivnost vere

 Prvi kristjani, apostoli, učenci, evangelisti in sveti Pavel v svojih pismih Jezusovo smrt in njegovo vstajenje imenujejo pasha. V naš jezik jo prevajajo: Velika noč. Prav na Veliko noč Cerkev v slovesnem bogoslužju prepeva: »Jezusova smrt nas je rešila naše smrti, njegovo vstajenje je začetek našega vstajenja. (velikonočni hvalospev)« Po besedah, ki jih mašnik, v Kristusovi osebi, izgovarja v slovesnih trenutkih najbolj vzvišene mašne molitve, imenovane evharistična, verni kristjani na vzklik »skrivnost vere« slovesno zapojemo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo.«

Vera v vstajenje je tako bistvena in temeljna prvina krščanstva, da brez te vere ne razumemo ničesar, kar izpovedujemo, kar počnemo in kar smo. Tertulijan je v 2. stoletju takole izpovedal: »Zaupanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to verujemo, obstajamo.« Vstajenje je cilj, kamor smo usmerjeni, daje smisel našemu zemeljskemu romanju in življenje poživlja z upanjem. Kdor ve, kam hoče priti, bo namreč hodil po izbrani poti. Brez vere v vstajenje ne moremo razumeti Cerkve, ne dojamemo globine svetih zakramentov in ni mogoče doumeti skrivnosti svete maše.

Jezusova velikonočna skrivnost smrti in vstajenja, ki jo je svoji Cerkvi zapustil kot naročilo: »To delajte v moj spomin« ima različna imena – ki vsako iz svojega vidika in hkrati nikoli dovolj izčrpno razodevajo: evharistija, zakrament vseh zakramentov, Gospodova večerja, jagnjetova poročna gostija, lomljenje kruha, evharistični zbor, spomin/memorial, sveta mašna daritev, duhovna daritev, Božja liturgija, zdravilo nesmrtnosti, najsvetejši zakrament, sveta maša …

Za Sveto pismo spomin ni nikoli zgolj spominjanje dogodkov preteklosti, temveč je razglašanje čudovitih del, ki jih je Bog storil. V bogoslužnem praznovanju ali obhajanju postanejo dogodki iz preteklosti navzoči in učinkoviti. Tako namreč Izraelsko ljudstvo dojema osvoboditev iz Egipta: vsakič, ko praznujejo in obhajajo pasho (veliko noč), postanejo dogodki izhoda iz Egipta prisotni v spominu verujočih, da uravnavajo po teh dogodkih svoje življenje in uresničujejo osvoboditev, ki se je spominjajo.

Ko je Jezus pri velikonočnem obedu obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli, je judovski pashi dal dokončni smisel. Pasha je postala Velika noč (nova pasha). Jezusov prehod k Očetu skozi njegovo smrt in njegovo vstajenje, ki je anticipiran pri zadnji večerji in obhajan v evharistiji, postane dovršitev judovske pashe in anticipiranje dokončne Velike noči, ko bo tudi Cerkev prešla v veličastvo nebeške slave.

Spisi Nove zaveze poročajo o obredni pashi, ki jo je Jezus dopolnil in izpopolnil. Pri večerji je hvaležno izrekel obredni blagoslov in po napovedi svojega darovanja in žrtve na križu, zapovedal svojim učencem: »To delajte v moj spomin«. Ne več v spomin osvoboditve iz Egipta, temveč v spomin trpljenja in njegovega čudovitega vstajenja, kot živi spomin njegove daritve. Spominjanje njegovega popolnega daru pa ni zgolj obredno ponavljanje zadnje večerje, temveč je tudi vnaprejšnje obhajanje prihodnje gostije, ki so jo napovedovali preroki (prim. Iz 25,6–9) in je v Novi zavezi predstavljena kot »Jagnjetova svatba« (Raz 19,7.9). Ta krščanska obredna pasha ali evharistična daritev je zaradi neskončne ljubezni Boga do vsakega človeka imenovana zakrament ljubezni. Jezus je namreč »ljubil svoje do konca« (Jn 13,1) in človeka nagiba, da »dá življenje za prijatelje« (Jn 15,13), sam pa v zakramentu evharistije ljubezen »do konca« še naprej izkazuje, vse do darovanja lastnega telesa in krvi.

Ko so se prvi kristjani, stanovitni v nauku apostolov, zbirali k molitvi in lomljenju kruha (prim. Apd 3,1) ter brali ali poslušali o odrešenjskih dogodkih, so Jezusovo življenje, zlasti pa velikonočno skrivnost v odnosu do starozaveznih dogodkov imenovali misterij. Misterij najbolje izraža Očetov vesoljni načrt odrešenja. Stvarnik, ki ga je Jezus razodel kot Očeta, želi, da bi vsi ljudje spoznali resnico in da bi vsi bili deležni Božjega življenja. Ta načrt je uresničil Sin na Veliko noč. Zato apostol Pavel trdi, da je Božji misterij Kristus sam (prim. Kol 2,2). On je Očetov načrt ljudem posredoval tako, da je podaril samega sebe.

p. Nikolaj

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar