Človek mora biti vedno na preži, da se vanj ne vtihotapi greh prevzetnosti. Iz lastne izkušnje vem: ni boljšega sredstva, da si milost pridobimo, jo ohranimo ali spet nazaj dobimo, kakor je biti vsak čas pred Bogom, ne prevzemati se, ampak se bati. »Blagor človeku, ki je vedno boječ« (Prg 28,14).
Boj se torej, kadar se ti milost smehlja, boj se, kadar se umakne, boj se, kadar se spet povrne – to pomeni, biti vedno boječ. Naj si v duši izmenoma sledijo te tri bojazni, kakor pač čutiš, ali da je milost dobrotno navzoča, ali da se je užaljena umaknila, ali se je potolažena spet vrnila. Kadar je navzoča, se boj, da boš nevredno z njo ravnal …
Sam duh prevzetnosti, kolikor bolj skrito, toliko bolj nevarno, »preži kakor lev v svojem brlogu«, kakor pravi psalmist (Ps 9,30). Zakaj, če ne more preprečiti dobrega dela, skuša popačiti namen: prišepetava in navdihuje ti, da domišljavo sebi pripišeš, kar je naredila milost (54,9) …
Tako se torej moramo bati, kadar je milost navzoča. Kaj pa, če se je umaknila? Ali se je treba tedaj še bolj bati ? Vsekakor še veliko bolj, zakaj, če zgine milost, zgineš tudi ti. Le poslušaj, kaj pravi darovalec milosti: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5). Če ti je odvzeta milost, se boj, da boš kmalu padel. …
Nič ne dvomi, da je vzrok za to tvoja prevzetnost, čeprav ni očitna, čeprav se je ne zavedaš. Česar ne veš ti, ve Bog in on te sodi. Saj » ni preskušen, kdor se sam priporoča, ampak kogar priporoča Bog« (2 Kor 10,18).
Mar te Bog priporoča, če ti odvzame milost? Mar tisti, ki daje ponižnim milost, to milost ponižnemu spet vzame? Torej je odvzem milosti znamenje prevzetnosti (54,10).
Vse pobožne besede ne morejo pred Bogom opravičiti ošabnega srca (13,2).
Ni komentarjev:
Objavite komentar