Stiški samostan je nehote postajal veliko duhovno središče, ki je privlačevalo mnoge ljudi. Ob nedavnem prazniku 800-letnice samostana (1936) so se v Stično zgrinjale velike množice. Mnogi so v samostanu videli vzorno urejeno gospodarstvo. Ob cesti od železniške postaje pa do samostana so si mogli ogledati skrbno obdelana samostanska polja. Bratje so celo postavili napise na njivi, da so ljudi seznanili, katere vrste koruzo so posadili.
Takrat so se kot velika novost pojavila umetna gnojila. Stiški menihi so jih s pogumom začeli uporabljati. O koristnosti le-teh so hoteli poučiti tudi ljudi, ki so prihajali v samostan. Nekaj vrst koruze namerno niso pognojili z umetnimi gnojili. Obnje so napisali, da je gnojeno samo s hlevskim gnojem kot vse drugo. Pri dodatno pognojenih vrstah koruze pa so postavili poseben napis, s katerega je bilo razvidno, da je bilo dognojeno z umetnim gnojilom te in te vrste.
Stiško gospodarstvo se je čedalje bolj razvijalo. Dela je bilo veliko. Čeprav je bilo veliko domačih bratov, vsega dela niso zmogli sami. Veliko stiških domačinov in tudi ljudi iz okoliških vasi je našlo v samostanu dnino. Vsak je dobil pošteno plačilo in ob koncu dela še velik kos kruha za domače. Zaradi tega so ljudje zelo cenili stiške menihe, saj so jim omogočali boljše življenje. Mnogi fantiči, ki so prihajali v šolo, so kar ostajali v samostanu. Bili so z brati in jim pomagali pri delu. Ti so jih marsikaj naučili. Pogosto so povedali, da so v samostanu dobili vedno kruha v obilju.
Zidava stavbe na južni strani samostana je po veliki obletnici vendarle stekla. Zrasla je velika stavba, ki so jo imenovali Nazaret. Spodaj je dobila nove prostore stiška mesna industrija, nad njimi pa so bile male skromne in lične celice za brate. Za vhod v Nazaret so uporabili kar enega od obrambnih stolpov starodavne osrednje utrdbe.
V Nazaretu so bratje dobili, za meniške razmere, udobne celice. Ne moremo jih pa primerjati z običajnimi stanovanjskimi sobami. Opat Avguštin je hotel, da se tudi v novi stavbi pozna uboštvo. To ni bila samo njegova želja ali kaprica. Tudi sam se je iz razkošnih soban preselil v klavzuro, da je bila njegova celica v vsem enaka celicam sobratov.
Vsak brat je imel v celici posteljo in omaro za delovno in redovno obleko. V kotu je bil prostor za majhno mizo in nekaj stolov. Vode v sobe niso napeljali. V stavbi so bili široki hodniki in v vsakem nadstropju velike in urejene skupne sanitarije. Vsa skromnost novih meniških celic je razodevala, da so bili to prostori za počitek in osebno življenje. Delo pa so bratje opravljali v samostanskih delavnicah, na vrtu, na polju in v gozdovih.
V letu 1937 je stiška mesarija v celoti zacvetela. Nove stroje so dodatno nakupili na Dunaju. Stiški bratje so v mesariji našli novo zaposlitev. Vodstvo mesne industrije je opat Avguštin zaupal Čehu Jaroslavu Bubeničku, ki se je zaradi nove službe z vso družino preselil v Stično. Uspešno je vodil nov obrat ter pomagal pri nastajanju novih zelo kvalitetnih mesnih izdelkov. Klobase in salame iz stiške mesarije so hitro našle pot na široko tržišče. Uvedli so tudi izdelavo mesnih konzerv, kar je bilo za tiste čase novost.
Opat Avguštin je budno spremljal svoje mlade menihe, se z njimi pogosto pogovarjal in odkrival njihove talente. Ko je pri kom spoznal posebno nadarjenost, mu je hotel pomagati, da bi svojo obdarovanost lahko razvil do najvišje mere. Brate je pošiljal na šolanje v razne obrtne šole v Ljubljano in tudi drugam. Če je v tujini našel boljšo možnost za izobrazbo, jih je pa poslal tja. Nikoli ni gledal na stroške šolanja in izobraževanja, saj je vedel, da je izobrazba in razgledanost največje plačilo.
Uspeha v samostanski skupnosti opat nikoli ni pripisoval svoji spretnosti, temveč se je živo zavedal, da je to Božji blagoslov. Ostal je ponižen, preprost in odprt za potrebe ubogih. Blizu glavnega vhoda v baziliko je bil mali prostor z okencem, kjer so vsak dan dobili kosilo brezdomci in siromaki. Tudi v raznih dobrodelnih akcijah je vedno sodeloval z bogatimi darovi.
Z molitvijo je spremljal delo in življenje sobratov. Samostanska družina se je vedno bolj množila. Vesel je bil tega. Toda pogosto mu je prišlo na misel, da bi lahko prišlo obdobje sedmih suhih let.
Razmere v Evropi so bile čedalje bolj zapletene. Kriza je bila velika. Delo je bilo slabo plačano. Tisto pa, kar so delavci zaslužili, je hitro izgubljalo vrednost.
Pogosto je opat v svoji molitvi Bogu izročal svoj samostan in tudi vse svetovno dogajanje. Samostani so otoki molitve, ki jih svet potrebuje. Zato, ker jih potrebuje, pa morajo moliti za ves svet. Ni dovolj, da menih moli samo zase in svoje domače. Njegov poklic ima širšo vsebino. Moliti za ves svet, se žrtvovati za vse potrebe človeštva. Menih je kakor kanal, skozi katerega se Božji blagoslov razliva na vse človeštvo. Zato je za veliko gorja na svetu odgovorno tudi premalo zvesto meništvo. Ni uresničilo svojega namena.
Slomškov zavod v Ljubljani je opravičil svoje poslanstvo. Vsako leto je kateri izmed maturantov zaprosil za vstop v samostan. Tudi bratov je bilo veliko. Vsako leto je prišlo več kandidatov, ki so želeli vstopiti v samostan. Pri izbiri so bili strogi. Opatu Avguštinu je bilo vedno težko, kadar je moral koga odsloviti. Nikoli ni bil popolnoma gotov, ali je naredil vse, kar je mogel, da bi v fantu resnično odkril duhovni poklic. Res so bili fantje kdaj navihani. Zgodilo se je, da so zakuhali kakšno neumnost. Včasih so jih skupili tudi tisti, ki niso bili nič krivi. Kadar je bila neumnost res velika, so morali storilci zapustiti samostan. Nekateri taki prestopniki so odhajali olajšani, ker jim učenje in disciplina nista dišala. Spet kateri drugi pa je v bridkem joku nesel svoj kovček na vlak.
To je bilo trpljenje tudi za opata Avguština. Vpraševal se je: Ali ne bo nekoč težko za poklice in bodo ti, ki smo jih odslovili, krepko manjkali samostanski skupnosti? Za očitne nagajivce mu ni bilo težko. Bolj težko mu je bilo za tiste, za katere ni bil popolnoma gotov, da res ne spadajo v redovno skupnost.
Molil je, veliko je molil. Želel je biti pri vseh svojih odločitvah čim bolj pošten, da bi kot predstojnik izpolnil Božjo voljo. Bratje so njegovo prizadevanje cenili. Spoštovali so ga kot očeta in modrega svetovalca. Vedno je imel dovolj časa, da se je znal pogovoriti z vsakim, ki je potreboval pogovor pred dokončno odločitvijo.
Hvaležen je bil za vse, kar je lepega doživel kot opat. Mnogi mladi menihi so mu vedno znova vzbujali hvaležnost. Ali je kot predstojnik vreden, da je smel biti oče tako številne družine? Kaj bi lahko še naredil, da bi bilo njegovo življenje bolj zgledno, bolj pričevalno? Prosil je Gospoda, naj mu daje moč, da bi tudi v težkih časih lahko ostal zvest, posebno v najtrših časih. V spominu mu je ostala prva svetovna vojna. Koliko je bilo morije in gorja? Ljudje so trpeli v strahu in negotovosti. Mnoge matere so ostale brez sinov, mnoge žene brez mož. Osiroteli otroci so ostali sami z žalostno materjo. Lik očeta jim je vedno bolj izginjal s spomina. Njihovo življenje pa je ostalo zaznamovano z vojno morijo.
Tudi v samostanu je bilo težko. Bili so težki časi. Hiša je bila polna beguncev s Primorske. Kljub vsemu je bilo življenje dokaj znosno. Vsak, ki je vojna leta preživel z menihi, je bil vedno globoko hvaležen za gostoljubje in košček doma, ki ga je našel v Stični.
Vedno znova so ga obhajale slutnje, da je nova vojna blizu. Zdrznil se je ob tem. Želel je, da bi se nikoli ne uresničila. A opazovanje razmer v svetu mu je govorilo drugače. Vse se je zapletalo. Ljudje so bili nezadovoljni. Med velikimi državami so se kresale iskrice razdorov. Vstajali so razni apetiti po večjih ozemljih. V tajnosti so nastajale razne skupine, ki so kovale svoje načrte. Veliko idej je prihajalo z vzhoda, iz Rusije, ki je ječala v primežu komunizma. Tudi pri nas so se začeli pojavljati aktivisti, ki so nagovarjali ljudi, da je treba bogatim lastnikom tovarn vzeti njihovo premoženje in ga dati v roke delavcem. Zagovarjali so, da je treba organizirati prevrat in revolucijo ter na silo obrniti razmere.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar