Za razkritje vsebine tretjega dela fatimske skrivnosti je zaslužen papež sv. Janez Pavel II., ki je naročil Kongregaciji za nauk vere, da je to izvršila v jubilejnem letu 2000. Pred tem se je po papeževem naročilu msgr. Tarcisio Bertone, takratni tajnik Kongregacije za nauk vere, pogovarjal s sestro Lucijo o skrivnosti. Pozneje se je z njo sešel še dvakrat. Iz vatikanskega tajnega arhiva je prinesel kuverto s štirimi popisanimi lističi. Pokazal jih je sestri, ki si jih je skrbno ogledala. Minilo je že šestinpetdeset let od zapisa tega besedila. Po preteku nekaj časa je vzkliknila: »Da, da, ti listi so moji in ta kuverta je moja; takšne liste sem uporabljala in to je moja pisava. To je moja kuverta, to je moja pisava, to je moje besedilo.« S tem je bilo rešeno bistveno vprašanje, zaradi katerega jo je msgr. Bertone obiskal. Da bi bil izključen vsak dvom, ali je morda še kakšno drugo besedilo v zvezi s tretjo skrivnostjo, je sestri Luciji zastavil tudi vprašanje: »Je to edino besedilo, ki ste ga zapisali?« »Da, prav to.«
Med slovesno mašno daritvijo v Fatimi 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena. V zaključnem govoru po mašni daritvi je kardinal Angelo Sodano sporočil papežev namen, da objavi tretji del fatimske skrivnosti, in nekoliko nakazal njeno vsebino. Tretji del skrivnosti je bil skupaj s prvim in drugim fatimskim pastirčkom razodet 13. julija 1917 v Covi da Iria v Fatimi, sestra Lucija pa ga je po dovoljenju iz nebes in škofovem naročilu zapisala v Tuyu v Španiji 3. januarja 1944. Besedilo je bilo objavljeno 26. junija 2000 med novinarsko konferenco v tiskovnem središču Svetega sedeža v Vatikanu, ki je bilo nabito polno novinarjev. Skrivnost sta predstavila kardinal Joseph Ratzinger, tedanji prefekt Kongregacije za nauk vere, in njen tajnik Tarcisio Bertone. Besedilo se glasi:
»Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora! In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: ‚nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo‘, v belo oblečenega škofa, ‚slutili smo, da je bil sveti oče‘. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo škropila (namakala) duše, ki so se bližale Bogu.«
Angel v tretjem delu skrivnosti nazorno govori, da je zemlja zrela za Božjo sodbo. Marija kot Mati usmiljenja in posrednica vseh milosti pa nas hoče rešiti in nas tudi rešuje. Božja Mati v desni roki drži srce obdano s trni, v levi pa rožni venec. Srce je za sestro Lucijo »znamenje ljubezni, ki rešuje. Njeno Srce je varno zavetje. Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je sredstvo rešitve v težkih časih za Cerkev in svet.« Vendar pa mora tudi človek sam nekaj storiti. Angel, ki je zastopnik Boga, predstavlja grožnjo sodbe za svet. Pogoj, da se ljudje rešimo, je izražen v trikratni besedi: pokora, pokora, pokora. Zelo pomembna je tudi naša molitev in zatekanje k naši duhovi Materi. Kardinal Joseph Ratzinger je leta 2000 ob razlagi tretjega dela skrivnosti dejal: »Kakor smo kot ključno besedo prve in druge skrivnosti poznali ‚salvare le anime‘ (reševati duše), tako je ključna beseda te skrivnosti trikratni klic: ‚Penitenza, Penitenza, Penitenza‘ (pokora, pokora, pokora)! To nas spominja na začetek evangelija: ‚Spokorite se in verujte evangeliju‘ (Mr 1,15). Razumeti znamenja časa pomeni: Razumeti nujnost pokore – spreobrnjenja – vere. To je pravilni odgovor na zgodovinski trenutek, ki ga označujejo velike nevarnosti, ki so orisane v naslednjih slikah. Na tem mestu smem vplesti svoj osebni spomin: v nekem pogovoru z menoj mi je sestra Lucija rekla, da ji je vedno bolj jasno, da je bil cilj prav vseh prikazovanj vedno bolj pospeševati rast v veri, upanju in ljubezni – vse drugo je le vodenje k temu.« Ker so vse napovedi različnih preizkušenj vedno pogojne, spreobrnjenje, pokora in molitev spreminjajo potek zgodovine. Na podlagi tega Bog spreminja že napovedane dogodke oziroma vnaprej upošteva naše sodelovanje. Msgr. Bertone je glede sestre Lucije naglasil: »Zelo je vztrajala pri moči molitve in pri prepričanju, zanjo neomajnem, da Jezusovo in Marijino Srce ne moreta biti gluhi za naše prošnje.« Če bi posnemali fatimske pastirčke in poslušali angela, Marijo in Jezusa, bi se s tem ravnali po Jezusovih besedah: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Nobena od groženj, ki so napovedane v vseh treh delih fatimske skrivnosti, se ne bi izpolnila.
Kardinal Ratzinger je ob razkritju tretjega dela fatimske skrivnosti 20. stoletje takole označil: »V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar