Včasih slišimo zanimiv pregovor: Človek ima dve ušesi in samo ena usta. Te besede so globokoumne in nam lahko veliko povedo. Človek bi moral bolj poslušati kot pa govoriti. Lahko bi našli še več drugih pregovorov, ki bi nam to misel samo še bolj podčrtali.
Tudi apostol Pavel poudarja, da je vera iz poslušanja. Človek bi moral biti bolj nagnjen k poslušanju, a se v nas dogaja ravno nasprotno; vsi bi radi veliko govorili in poučevali. Mislim, da je človekova naravnanost k temu posledica izvirnega greha. Kadar veliko govorimo, pa lahko hitro pride do greha. Človek se hitro razgreje in napuh začne govoriti iz človeka tisto, kar mu ni v čast ali celo ponižuje druge.
Zgled poslušnosti nam daje Jezus sam. On je bil odprt za vsakogar in mu je znal prisluhniti. Našel je stik z vsakim človekom. Ni samo učil, znal je tudi prisluhniti. Ljudje so to hitro opazili in so prihajali k njemu z vsemi vrstami težav, da jih je poslušal in jih ozdravil. Posebej pa je pomembno to, da je Jezus zelo rad iskal samotne kraje in tam na samem poslušal svojega Očeta.
Kadar človek posluša, se odpira in dopušča, da v njegovo srce vstopa nekaj novega. Daje prostor nečemu, česar v njegovem srcu še ni. Toda poslušanje ne pomeni samo, da ob nekom tiho sediš in pustiš, da ti govori. Če bi tako sedel ob človeku, bi le-ta hitro spoznal, da nima smisla govoriti, ker ga ne poslušam. Poslušanje je dejavno sprejemanje bližnjega, je neke vrste podoživljanje njegovih težav. To bližnji čuti, zato lahko prelaga svoje težave na ramena poslušajočega. Tudi poslušanje je neke vrste pogovor. Človek se v srcu odpira bližnjemu in mu brez besed daje čutiti, da je z njim v dejavni povezavi.
Poslušanje je naporno, vsak človek tega ni zmožen. Umetnosti poslušanja se je treba učiti. Potrebno je veliko ponižnosti in iskrenosti, da je človek sposoben prisluhniti. Biti mora tako odprt, da izginejo vsi predsodki zoper tistega, ki naj bi ga poslušal. Prisluhniti je treba z ljubeznijo. Samo takrat se bližnji lahko čuti sprejetega in dobrodošlega. Če ne prisluhnemo z ljubeznijo, ima tisti, ki bi rad kaj povedal, občutek, da je nezaželen ter da je vsaka njegova beseda odveč. Bližnji se čuti na nek način zavrnjenega in se tudi odpreti ne more. Med takima osebama ne more priti do dejavnega stika ali poslušanja. V poslušanju se je treba bližnjemu preprosto podarjati. Bližnji mora razumeti, da si ga pripravljen sprejeti takšnega, kot je. Čutiti mora, da ti lahko zaupa vse, tudi tisto, kar ga najbolj tišči in mu jemlje moči.
Seveda vsako poslušanje za bližnjega ni osvobajajoče. Človek lahko posluša tudi iz same radovednosti in zvedavosti. V takem poslušanju se človek tudi dejavno vključi v odnos z bližnjim, a ne iz ljubezni, marveč da bi od njega čim več izvedel. To se pokaže tudi v mnogih vprašanjih, ki vrtajo v bližnjega in hočejo iz njega izvleči vse, kar se da. Tisti, ki je govoril, se ne bo počutil osvobojenega, temveč nekoliko nemirnega, češ, kaj če je zaupal napačnemu človeku, ki bi to, kar je izvedel, lahko zlorabil.
Kot sem že omenil, je potrebno, da se poslušati naučimo. Toda kako se tega lahko naučimo? Čudovita učiteljica poslušanja je Devica Marija. Evangelist Luka je o Mariji dvakrat zapisal, da je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Znala je razumeti, da v srcu ni potrebno ohraniti vsega, marveč samo tisto, kar je dragoceno. Že od prvih začetkov je bila navajena poslušati. Bila je odprta in njeno srce je bilo brez vsakega madeža greha in brez sebičnosti. Ni ji bilo težko poslušati, saj je sebično nagnjenje ni sililo h govorjenju. Bila je tiha Božja učenka, ki je razumela, da je treba vedno prisluhniti in ne govoriti. Bila je odprtega srca, zato je imela v srcu vedno dovolj prostora za to, kar ji je Bog govoril. Njeno srce je bilo prostor, kjer je Bog lahko govoril čudovite reči, ona pa je poslušala in ohranila v srcu vse, kar ji je Bog govoril. Bila je tako tankočutna, da je znala razločevati to, kar je vredno poslušati, od tistega, kar za njeno poslanstvo ni bilo pomembno. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je bila Marija vedno v drži molitve. Molitev je tudi poslušanje: v njej poslušamo Boga, ki nam govori in nas poučuje. Molitev je še posebej pozorno poslušanje, ker Bog v duši govori tiho in nevsiljivo. Prisluhniti je treba iz vsega srca, ker Bog ne vpije in ne vsiljuje svojega. Poslušanje Boga je vaja, kako prisluhniti bližnjemu. Tisti, ki zna prisluhniti Bogu, bo znal z vso ljubeznijo poslušati tudi bližnjega, kakor da posluša Boga samega.
Za umetnost poslušanja je potrebno biti iskreno ponižen. Treba se je zavedati svoje majhnosti in nepomembnosti ter s spoštovanjem poslušati bližnjega. Če v srcu ni ponižnosti, bližnjega ne moremo poslušati. Človek, ki ni ponižen, bo iz poslušanja naredil neke vrste zasliševanje sočloveka in hitro mu bo tudi dokazal, da je ravnal narobe, rekoč da se že iz njegovih prvih besed tako vidi. Namesto da bi poslušal, bo za vsako besedo našel odgovor in bo bližnjemu na vsakem koraku dokazal, kako zelo narobe ravna v svojem življenju. To ni pravi način. Bližnji se ne bo počutil osvobojenega, marveč obsojenega. Še bolj bo zagrenjen in drugič se bo gotovo še težje odprl. Človek brez ponižnosti bo bližnjega tudi večkrat prekinjal in mu oteževal pot, da bi se odprl. To, kar se nekomu zdi lahko povedati, je za drugega lahko velik napor. Če ga prekine ravno takrat, ko je zbral vse moči, bo izgubil pogum in mogoče se drugič ne bo več sposoben odpreti.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar