Leta 1784 je bil stiški samostan razpuščen. Samostanska uprava se je od tedaj dalje imenovala Stiško gospostvo verskega sklada. Upravitelj podržavljene Stične je z nekdanjimi podložniki sklenil pogodbo, da se vsa robota odpravi tako, da se lahko odkupi. Mnogi, ki so imeli doslej v najemu samostansko posest, so jo zdaj lahko odkupili. V tem času je postal lastnik hube tudi nekdanji najemnik Jožef Strmec, vulgo Glavič z Vira pri Stični. Toda zdi se, da dolgov, ki jih je naredil ob nakupu, ni mogel poplačati. 5. 12.1823 je naznanil sodišču v Stični, da na zahtevo Antona Klemenčiča, posestnika na Vrhu, zaradi dolgov prodaja svojo hubo. Huba je bila posestvo dovolj veliko, da je na njem lahko preživela ena družina. Njena velikost je bila odvisna od deleža površin, primernih za obdelovanje; največkrat je znašala od 15 do 20 ha. Predstavljala je tudi enoto za obdavčitev. V časopisu Laibacher Zeitung so Glavičevo hubo opisali takole: »Ta izjemno lepa, blizu Šentvida in Stične ležeča kmečka domačija, prej last Verskega sklada v Stični, obsega:
A: lepo zidano in v dobrem stanju nahajajočo se stanovanjsko hišo s tremi sobami, obokano shrambo, zidano in obokano kuhinjo in obokano veliko vinsko kletjo zaprto s kovinskimi vrati.
B: leseno drugo stanovanjsko hišo s stanovanjsko sobo in kaščo ter dva zidana hleva, v enem je svinjski hlev, v drugem shramba za repo in zelje.
C: lep velik skedenj z dodatnimi zgradbami za slamo, seno, nastilj , shrambo za pridelke in orodje za obdelavo njiv.
D:pokrit vodnjak.
E: njiv 13 johov in 929 klafter, travnikov 5 johov in 388 klafter, gozda 18 johov in 1058 klafter«.
Vendar za Glavičevo posest ni bilo mogoče najti kupca niti v drugem poizkusu. Pred tretjim poizkusom prodaje so poudarili, da stoji domačija na gričku, s katerega je pogled na vso njeno posest. Travnike zalivajo izviri, tako da je mogoče kositi dva do trikrat na leto. Zaradi preobilice krme, številnih zgradb in bližine novomeške trgovske ceste, bi bila domačija primerna tudi za kako obrt. 17. marca 1836 je prodaja vendarle uspela. Novi lastnik Glavičeve hube je postal Jurij Pajk z Grma pri Radohovi vasi, vulgo Pluskar. Posest na Viru je izročil sinu Antonu, ki je poleg novega priimka prinesel k hiši tudi vzdevek Pluskar. Anton Pajk se je poročil pozno saj je bil tedaj star že 56 let. Vzel je bližnjo sosedo Betsabejo Treo, vdovo Strmole.
Kdo je bila Betsabeja Treo – saj sta tako ime kot priimek nenavadna za naše kraje? Družina Treo izvira iz Furlanije. V Ljubljano so prišli kot zidarji in postavili vrsto najlepših ljubljanskih hiš. Santa Treo je leta 1799 kupil od družine misijonarja Barage gradič Mala vas pri Dobrniču. Bil je kamnosek, pa tudi kranjski deželni poslanec. Njegova hči Betsabeja (rojena leta 1814) se je leta 1838 poročila z Jožefom Strmoletom (Škrbcem) z Vira pri Stični. Rodila je več otrok, a spomladi 1851 je mož umrl za pljučnico.
Drugič se je omožila kar čez cesto k sosedu Antonu Pajku. 29. 6. 1853 se jima je rodil edini otrok Anton. Ko mu je bilo 24 let, se je oženil s Franco Valentin s Potoka pri Stični. Kakšno je bilo življenje mlade žene, je opisal njen nečak p. Bazilij Valentin v Knjigi Tonček s Potoka.
»Franca, ki je vzela Pajkovega z Vira, je bolj slabo zadela. Mož je začel kvartopiriti, dolgovi na kmetiji pa rastejo iz dneva v dan. Vse je več ali manj na slabotnih ženskih ramah, ko se on tako malo briga za dom, čeprav ni hudoben človek. Le pijači se je vdajal. Pomagale niso nobene prošnje. Sveto je obljubil, toda druščina ga je zopet speljala h kvartam in poliču. Francin mož je zapravil kmetijo in odhaja čez morje.«
Tako je nekdanja Glavičeva domačija spet menjala lastnika. Tokrat jo je kupil sosed Kozlevčar vulgo Mandek. Pri Mandku se po domače reče še dandanes in hiša, čeprav prenovljena, daje slutiti, kako imenitna je bila pred 200 leti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar