Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 29. april 2023

JEZUS NAS UČI MOLITI (22) Jezusova molitev

To ni molitev, ki bi jo molil Jezus, kakor bi sklepali iz naslova. Najgloblje je Jezus molil, ko je izgovarjal besedo Oče. Za nas pa Jezusova molitev pomeni, da počasi izgovarjamo ime Jezus, lahko z raznimi dodatki. Sadove klicanja tega imena je sv. Bernard izrazil takole: »Jezus je v ustih med, v ušesu spev, v srcu pa vesela pesem.« Lahko bi takšno molitev imenovali molitev srca.

Neki duhovnik je povedal: »V času, ko nisem zaposlen s posebnim delom ali sem na poti, rad molim 'Jezusovo molitev'. Ob enakomernem ponavljanju, z ritmom dihanja, Jezusovega imena: 'Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me,' doživim notranji mir in na poseben način občutim Božjo bližino. Ta molitev mi je blizu tudi, ko čutim težave v premišljevalni molitvi in ko čutim v sebi nemir.«

Pri tej ustni in premišljevalni molitvi neprestano ponavljamo Jezusovo ime, kar pospešuje potopitev v Božjo navzočnost, hkrati pa nas vodi v ponižen in zaupljiv odnos do Jezusa. Da dosežemo potrebno pozornost razuma, je treba, da se telo popolnoma umiri. Zelo ta molitev zajame vsega človeka. Treba je, da se volja in srce zbereta in da se čustva umirijo ter da smo v miru z vsem stvarstvom, spravljeni z vsakim človekom in sproščeni. Odpovedati se moramo lastnim interesom, iskanju lastne tolažbe in vse zaupanje staviti samo na Boga. Takšna molitev prinaša mir in osvoboditev.

Ko v molitvi bolj napredujemo, ne deluje pri njej toliko razum, temveč bolj srce, čustva. V tem stanju se ustavimo in v posamezni misli mirno počivamo. Molitev je bolj kontemplativna in zelo preprosta. Izgovarjanje imena Jezus dobi polno vsebino. Gre za to, da se človek zbere v samem sebi, da z vsem svojim bitjem, s telesom in dušo, stopi pred Boga z enim samim dejanjem. Ta preprostost je nujno potrebna, če hočemo dobro moliti.

Jezusova molitev je zelo razširjena med grškimi in ruskimi pravoslavnimi kristjani in je zanje trden temelj molitvenega in sploh duhovnega življenja. Uporabljajo predvsem obliko, ki je nastala v 8. stoletju na gori Atos: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me!«

Pozneje je prevladala oblika: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!« Da bo Jezusova molitev občestvena in da bomo z njo priporočali Jezusu svoje skupnosti ali kar vso Cerkev in vse človeštvo, je dobro moliti v množini: »Gospod Jezus Kristus, usmili se nas!« ali: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas, grešnikov!« Če molimo v ednini, prav tako lahko mislimo na vso Cerkev, ki je edina nevesta edinega ženina Kristusa.

Katekizem Katoliške cerkve razlaga: »Ta vzklik združuje kristološko himno iz Flp 2,6–11 s klicem cestninarja in z vpitjem slepih, da bi spregledali (prim. Mr 10,46–52; Lk 18,13). S tem vzklikom se srce uglasi na bedo ljudi in na usmiljenje njihovega Odrešenika« (KKC 2667).

Že pred kristjani so podobno molitev, seveda z drugačno vsebino, poznali in jo dobro razvili hinduisti v Indiji. Zelo je to molitev cenil in jo uporabljal Mahatma Gandhi.

Dovolj je, če izgovarjamo samo ime Jezus. Na Vzhodu, posebej v Rusiji, molijo: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!«

Najprej poprosimo Svetega Duha za pomoč, saj moremo le v njegovi moči vredno izgovarjati Jezusovo ime. Potem si živo predstavimo Jezusa, zdaj Dete, drugič Križanega, zopet drugič Vstalega. Kot poveličanega si ga lahko predstavljamo v svojem srcu. Posebno dragocena je ta molitev pred Najsvetejšim.

Dobro je, če prilagodimo izgovarjanje imena Jezus ritmu dihanja, npr. pri vsakem izdihu ali na vsakih nekaj izdihov. To vajo lahko opravljamo tudi ponoči, če ne moremo spati, ali med lahkim ročnim delom.

Ime Jezus bomo izgovarjali z različnimi čustvi: najprej s hrepenenjem, nato z zaupanjem, češčenjem, ljubeznijo, kesanjem, izročitvijo. Pozneje bomo morda dodajali: Jezus, moje veselje ... Jezus, moja moč ... Jezus, moja sreča ... Jezus, moj mir ... Jezus, moje vse ... Tudi litanije Jezusovega imena in Srca Jezusovega lahko molimo na tak način.

Lahko bi molili tudi tako, da bi počasi izgovarjali prošnjo, ki je čisto na koncu Nove zaveze in lepo izraža krščansko hrepenenje po Jezusovem prihodu: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).

Podobno kakor Jezusovo ime bi lahko izgovarjali tudi imeni Očeta in Svetega Duha pa tudi Marijino ime.

Sv. Roza iz Lime je v trpljenju smrtnega boja počasi in premišljeno ponavljala: »Jezus, Jezus, ostani pri meni!« Marsikomu veliko pomeni ponavljanje vzklika sv. Favstine Kowalske: »Jezus, vate zaupam!«

Neka študentka je zapisala : »Počasi vse življenje postaja molitev. Velik dar je to in z ničemer si ga nisem zaslužila. Vendar se moram zanj truditi tudi sama. Na začetku poti sem in veliko je padcev, velikokrat ostajam sama, se opiram le nase. V veliko pomoč pri iskanju mi je bilo srečanje z Jezusovo molitvijo. Nekaj besed, ki so jih stoletja učili ruski starci, ki so jih stoletja ponavljali ruski možje in žene: 'Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnega. Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešne.'

Ta molitev je postala moja stalna spremljevalka. Na avtobusu, na poti domov, med delom. Veže me na Boga, spominja me, da sem z Njim, počasi v meni pripravlja prostor za sprejem resnice o meni sami, o moji majhnosti, počasi mi odpira pogled na druge. Kliče v mojo notranjost svetopisemske besede: 'V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe.' Počasi odpira moje življenje temu, po čemer sem vedno hrepenela: živeti bratstvo in sestrinstvo v Kristusu brez iskanja koristi zase; sprejeti svojo grešnost in talente in vse podariti Bogu, da bo On zame dovršil začeto.«

Redovnica je izpričala »V doraščajoči dobi me je molitev začela neverjetno privlačevati. Odprl se mi je nov svet osebnega, prostega pogovora z Bogom. Spominjam se, kako sem nekoč sedela v svoji sobi na tleh s Svetim pismom v rokah. Hotela sem premišljevati ob Božji besedi, pa sem prebrala samo eno besedo: Kristus. Bilo je dovolj. Potem sem dolgo, morda uro, ponavljala polglasno: Kristus – kristjan in pri tem občutila, kakšen kristjan sem in kakšna bi morala biti – drugi Kristus.«

p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar