Pri vhodu v cerkev je kropilnik z blagoslovljeno vodo. Duhovnik ali diakon jo je blagoslovil s posebno molitvijo. Izvor blagoslova je Kristus, »kajti iz Kristusa dobivajo svojo moč vsi zakramenti in zakramentali« (B 61). Blagoslove, ki spadajo k zakramentalom, je postavila Cerkev kot vidna znamenja, ki »označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka« (B 7). Voda je nujno potrebna za življenje in spada med pomembne simbole, ki spremljajo človeka v vsakdanjem življenju in pri bogoslužju. Voda je simbol življenja in simbol neomadeževanosti. Blagoslovljena voda te spominja na krstno vodo in prerojenje pri svetem krstu, ko se je v tebi začelo Božje življenje, ter te spodbuja, da bi vedno živel kot dober kristjan.
Pomočiš konce prstov desne roke v blagoslovljeno vodo in se pokrižaš z VELIKIM ALI LATINSKIM KRIŽEM: z desnico se z blagoslovljeno vodo dotakneš čela, prsi, leve in desne rame. Pri tem izgovarjaš imena Svete Trojice: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Ob pokrižanju se spomniš, da si kristjan, Kristusov učenec, zaznamovan z njegovim znamenjem križa in vključen v Sveto Trojico. Veliki ali latinski križ se je začel uveljavljati od 10. stoletja dalje.
Znamenje križa, to je navpična in vodoravna črta, ki sta prekrižani, je starejše od krščanstva. Spada namreč med najstarejša sveta znamenja v človeštvu kot simbol božanstva. Križ je postal krščanski simbol zato, ker nas je Jezus odrešil s svojo smrtjo na križu.
Romano Guardini priporoča, naj delamo veliki križ zbrano in spoštljivo: »Delaš znamenje križa in pravilno ga delaš. Ne kakšen zverižen in površen križ, da nihče ne ve, kaj pomeni. Ne, pravo znamenje križa delaš, počasi, veliko, od čela do prsi, od ene rame do druge. Ali čutiš, kako te vsega objema? Zberi se popolnoma; vse misli in vsa čustva položi v to znamenje in ga spremljaj od čela do prsi, od rame do rame. Potem boš čutil: vsega te objame, telo in dušo; zbere te, blagoslavlja in posvečuje. Zakaj? Križ je znamenje vesolja in znamenje odrešenja. Na križu je naš Gospod odrešil vse ljudi. Po križu posvečuje človeka prav do poslednjega vlakna njegove biti. (…) Delaj ga prav; počasi, veliko in premišljeno. Potem bo objelo vse tvoje bistvo, telo in dušo, tvoje misli in tvojo voljo, čute in čustva, dejanja in nehanja, in vse se bo v njem okrepilo, zaznamovano bo in posvečeno, v Kristusovi moči, v imenu troedinega Boga.«
Daniel Rops v knjižici 'Missa est' prosi Gospoda: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Gospod, ta kretnja od čela do prsi in od ramena do ramena naj dá mojim mislim zbranost, naj me vsega odene in me napolni s prijetno zavestjo, da si mene, grešnika, čigar revščino samo ti res poznaš, ti blagoslovil, pomiril in posvetil.«
Druga, enakovredna oblika pokrižanja je MALI KRIŽ. V prvih stoletjih so se kristjani pokriževali samo z malim križem, in sicer le na čelu. Ob koncu drugega stoletja je cerkveni pisatelj Tertulijan o tem križu zapisal: »Pri vsakem koraku, ko gremo iz hiše, ali ko pridemo nazaj, ko se oblačimo, obuvamo, ko jemo, ko prižigamo luč, ko hodimo spat, ko vstajamo; pri vsakem dejanju zaznamujemo čelo s križem.«
Od 12. stoletja dalje pa so že delali trojni mali križ: na čelu, na ustnicah in na prsih, in sicer najprej med mašo pri evangeliju. Namesto z velikim ali latinskim križem se vedno lahko pokrižaš z malim križem. Pred evangelijem delamo samo ta križ.
Če se ob vhodu v cerkev pokrižaš s tem križem, pomočiš palec desne roke v blagoslovljeno vodo in se pokrižaš na čelu, na ustnicah in na prsih. Pri tem izgovarjaš imena Svete Trojice. Znamenje križa na čelu je znamenje pripadnosti Kristusu. Njemu na poseben način pripadaš že od svetega krsta dalje. Takrat so te krstitelj, starši in botri pokrižali na čelu. Sužnji in vojaki so včasih nosili posebna znamenja na čelu; po njih so lahko vsi spoznali, komu pripadajo. Ko se pokrižaš na ustnicah, s tem pokažeš, da boš pri mašni daritvi sodeloval tudi s svojim glasom, z molitvijo in petjem. Križec na prsih, to je na srcu, pomeni, da hočeš sodelovati tudi na znotraj, v svojem srcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar