Bili smo na obisku pri sorodnikih in sproščeno klepetali. Le če je kdo zaprl vrata, je gospodinja takoj vstala in jih odprla. Ker smo se ob tem malce začudeno spogledali, je mož razložil: «Ja, dojenčka imamo pri hiši, pa posluša, kako joka.« Bili smo presenečeni, saj so mladi, ki so stanovali v zgornjem nadstropju, bili doma in torej njej ni bilo treba skrbeti za otroka. Pa se je babica Anica milo nasmehnila: »V tej hiši že tako dolgo ni bilo otroškega joka, zato odpiram vrata in prisluškujem. To me dela tako srečno.«
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar