Ta način premišljevanja pripisujejo sv. Benediktu. V Cerkvi so ga skozi dolga stoletja veliko uporabljali in ga prakticirajo še danes. Je zelo preprost in lahek. Ima tri dele: sveto branje, meditacijo in molitev. Postavimo se v Božjo navzočnost in se v njej umirimo. Vzamemo kakšno duhovno knjigo, najbolje Sveto pismo, in jo počasi beremo (sveto branje). Ko pridemo do stavka, ki nas prevzame, se ustavimo. Stavek v mislih ali z besedami vztrajno ponavljamo. Tako nam prodre v srce in duha ter postane del nas (meditacija). Ko bomo začutili, da nas stavek nasičuje in napolnjuje s tolažbo, se bomo začeli prosto pogovarjati z Gospodom. Živo bomo občutili njegovo navzočnost. Začela se bo prisrčna molitev, ki bo pogostoma v tišini, v prijateljski povezanosti z Gospodom (molitev, kontemplacija).
Ko bo ta prisrčna povezanost pojenjala in nas bo nadlegovala raztresenost, bomo zopet vzeli knjigo v roke in začeli z branjem, dokler ne bomo ponovno prišli do kakšnega stavka, ki nas bo prevzel. Zopet ga bomo ponavljali, dokler se ne bo začel prisrčen pogovor z navzočim Gospodom.
To je bolj molitev srca kakor razuma. Poudarek ni na iskanju novih razumskih spoznanj, temveč na poglabljanju ljubezni do Kristusa in do troedinega Boga, pa tudi do naše duhovne Matere. Zato je celo dobro, da uporabljamo besedila, ki so nam že dobro znana. Tako nas zvedavost, kakšna je vsebina nadaljnjega besedila, ne bo motila pri molitvi.
Ko bomo okusili vrednost takšne molitve, se je bomo oklenili za vse življenje. Potrebna je vztrajnost, ker večkrat ne bo šlo tako gladko.
Pianist je priznal: »Če kakšen dan ne vadim, že to opazim, saj se pri igranju pozna. Če dva dni ne vadim, opazijo to moji prijatelji. Če pa tri dni ne vadim, opazi to moja publika.«
Če en dan ne molimo, opazi to Bog. Če dva dni ne molimo, čutimo to sami. Če tri dni ne molimo, zazna to naša okolica.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar