Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 21. marec 2023

SADOVI POSVETITVE Posvetitev je globoko posegla v moje življenje

Posvetitve pred dobrimi tremi leti in pol se danes spominjam tako dobro kot malokaterih podrobnosti iz svojega življenja. Živo so mi pred očmi duhovne vaje v Stični, ki so bile priprava na posvetitev v cerkvi Žalostne Matere Božje. Vem, da se je ob tej priložnosti z mano dogajalo nekaj silno globokega. Ob sami posvetitvi sem bil tako zelo ganjen, da sem komaj izrekal besedilo. Stiskalo me je v grlu in solze so mi zalivale oči. Zavedal sem se, da sem prejel velikanske milosti, ki so bile pravzaprav tudi nekakšna nagrada za večletno duhovno prizadevanje, ki se je začelo z romanjem v Medžugorje pred več kot desetimi leti, nadaljevalo z rednim obiskovanjem bogoslužja in prejemanjem zakramentov. Danes dojemam, da je vse moje življenje vodila Božja roka in Božja previdnost, ki me je marsikdaj obvarovala hudih padcev, kljub temu, da v mladih letih nisem vedno živel po Jezusovih naukih. Po Medžugorju so sledila še druga romanja in z ženo sva prejemala vse več milosti, a tudi trpljenja in preizkušenj ni manjkalo. Spominjam se, da sem kmalu nato začel vsak dan moliti k Jezusovemu Srcu molitev, ki je povezana z obljubami sv. Marjeti Alacoque.

Nemogoče je povedati, kaj vse sem prejel po posvetitvi. Moji odnosi do ljudi so postali bolj pristni in sproščeni. Lažje najdem lepo besedo za bližnjega. Zavedam se, da se v mojem življenju uresničujejo obljube Srca Jezusovega. Tudi trpljenja ne bi razumel, če bi mi ga Bog ne pomagal osmisliti.

Poglobljeno branje Dnevnika sv. Favstine Kowalske mi je izpolnilo življenje in odkrilo mnoge stvari, ki jih prej nisem poznal ali sem jih le slutil. Prišel sem do novih spoznanj o Božji dobroti in usmiljenju. Z ženo rada in pogosto moliva rožni venec Božjega usmiljenja, tudi med vožnjo v avtomobilu. Neka ženica mi je pripovedovala, kako je njen bolni mož hudo trpel in dolge dneve umiral, a umreti ni mogel. Nekdo je svetoval, naj zmolijo rožni venec Božjega usmiljenja. Ko so to storili, je mož spokojno izdihnil.

Čeprav vem, da mi tudi v prihodnje življenje marsikdaj ne bo prizanašalo, posebej z boleznimi, in bom moral izkusiti še marsikatero grenko trpljenje, tegobo in preizkušnjo, si vsak dan upam Jezusu izreči besede: »Jezus, vate neizmerno, slepo zaupam! Vem, da me ne boš zapustil in da bom vedno živel v objemu Tvoje usmiljene ljubezni.«

P. D.

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar