Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (8)
Nadaljevanje
prakse prvih petkov
V
Ljubljanskem škofijskem listu se škof septembra 1942 po končanih devetih prvih
petkih zopet oglasi. Ugotavlja, da se je s prvim petkom v septembru »končal
prvi turnus vsenarodne zadostilne pobožnosti v čast presv. Srcu Jezusovemu«.
Veseli se, da »dosedanja poročila dokazujejo, da je res ves narod sprejel
pobudo za to zadostilno pobožnost z velikim razumevanjem in vneto gorečnostjo«.
Škof
želi, da se ta pobožnost nadaljuje: »Pobožnost
prvih petkov naj postane naša ljudska pobožnost. Jezusova ljubezen do nas
je nespremenjena, zato smo mu hvaležno ljubezen še nadalje dolžni. Grehi in
žalitve Boga med našim ljudstvom, žal, še niso prenehale, zato smo žaljenemu
Božjemu Srcu dolžni še naprej zadoščevati. Prvi petki v mesecu naj ostanejo
slovenskim vernikom za vso prihodnost dnevi
zadoščevanja iz ljubezni: spomin na težke dni, vir tolažbe in moči za
prihodnje preizkušnje in ob svojem času najiskrenejša zahvala presvetemu Srcu
za rešitev.
Dušni
pastirji naj vernike povabijo, da to pobožnost devetih prvih petkov
nadaljujejo: tisti, ki je še niso začeli, naj jo začno zdaj, kdor le more, naj
začne novo vrsto devetih petkov, kolikor mogoče mnogi naj dajejo z vrednim,
pobožnim in ponižnim prejemanjem svetega obhajila Jezusu zadoščenje za žalitve
vseh ljudi, posebno pa našega naroda.«
V
oktobru 1942 škof spodbudi vernike k nadaljevanju: »Pobožnosti prvih petkov v
zadoščenje presvetemu Srcu Jezusovemu ne
bomo nehali opravljati. Nadaljujmo jo, kakor nadaljuje Jezus s svojo
potrpežljivo ljubeznijo do nas in kakor – Bogu bodi potoženo – nadaljujejo tudi
grešniki žaliti Boga in izzivati njegove pravične kazni. Prav zaradi tega tudi
mi ne smemo nehati izkazovati Jezusu resnično ljubezen in mu dajati zadoščenje
za grehe, ki se gode zlasti med našim narodom. Zgodovina je priča, da morda še
nikdar doslej člani našega naroda niso v tolikem številu tako vnebovpijoče
grešili in Boga žalili, kakor prav v teh mesecih, ki smo jih z grozo preživeli
in jih še preživljamo.«
Kolarič
je k tem škofovim besedam zapisal: »Škof je v te kratke, z veliko bolečino
zapisane besede, strnil vse strašne zločine komunistov, ki so tiste mesece leta
1942 pobili na tisoče nedolžnih Slovencev, mnogo izmed njih šele po zverinskem
mučenju. Tako imenovano 'osvobojeno ozemlje' je bilo spremenjeno v klavnico.
Padali so možje in žene, fantje in dekleta, padali so tudi otroci, iztrebljene
so bile cele družine, padali so duhovniki. Od junija do konca septembra je bilo
umorjenih 12 duhovnikov ljubljanske škofije.
Škof
spodbuja: »Oživiti je treba v srcih ljudi vero v Boga in Božje pravice, oživiti
pravičnost in ljubezen, potem pa pravično preurediti gospodarske razmere, za
kar je pokojni veliki papež Pij XI. v svoji socialni okrožnici 'Quadragesimo
anno' začrtal pot.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar