(Pričuje
redovnica, sestra Emmanuel Maillard, avtorica knjige Skrito Dete Medžugorja)
Ko
sem neko noč malo podaljšala čas svojega češčenja v kapelici svoje skupnosti,
sem stopila k tabernaklju, da ga zaprem in ugasnem sveče. V Franciji namreč
lahko člani Skupnosti blagrov, ki so napravili zaobljube, izpostavijo
Najsvetejši zakrament, vendar brez dotika. Smejo le odpreti vratca tabernaklja,
v katerem je izpostavljena mala monštranca.
Ker
sem bila sama v kapelici, sem si vzela čas, da ob Jezusu opravim še
zakristijska dela in se z njim pogovarjam. Konec koncev, mar nisem njegova
zaročenka? Bila sem torej poleg njega s ključem v roki in pripravljena, da ga
zaklenem do naslednjega jutra. Toda moje srce je začutilo očitek vesti:
številni kristjani si morejo le želeti, da bi ga vsaj eno uro, zlasti sredi
noči, častili, jaz pa mu zaklepam vrata? Ta hip je majhna podrobnost vzbudila
mojo pozornost. Malo voska s sveče je kanilo na leseni okvir vrat. Začela sem
odstranjevati sledove voska, ko me je nekaj kriku podobnega preplašilo. Glas ni
prihajal iz monštrance, temveč iz ciborija, ki je bil v zadnjem delu
tabernaklja in je vseboval veliko hostij. Krika nisem zaznala s telesnim
sluhom, a je še močneje odzvanjal v mojem srcu. Človeška srca imajo namreč
najmočnejše antene.
Jezus
mi je hotel nekaj povedati. Čeprav ni bilo tristo sedemdeset Jezusov, kolikor
je bilo hostij v tem ciboriju, je Jezus zares živel v vsaki hostiji. Jezus je
bil eden, toda pomnožen.
Bilo je,
kakor da mi vsaka hostija pojasnjuje o ključnem trenutku, ki se ji pripravlja,
da ga doživi v prihajajočih dnevih. Zdelo se mi je, da je vsaka hostija vedela,
kateri duši, kateri osebi je namenjena. Vsaki hostiji je bila namenjena
edinstvena dogodivščina ljubezni, raznolikost možnosti pa je bila vredna
občudovanja! Nekatere hostije bodo morale stopiti v srca, ki so zanje nebesa,
za druge pa je bil to sestop v pekel. Pravzaprav je krik, ki je odzvanjal v
mojem srcu, bil krik tesnobe.
Številne
hostije so v agoniji. Vedo, da bodo sprejete v nevredna bivališča, kjer vladajo
grehi, ki vodijo v smrt. Nekatere hostije so zgrožene čakale na krik, podoben
kriku zarodka deteta, ki čuti prihajajočo smrt in se nezavedno skriva v telesu
svoje matere pred posegom naprave, ki ga bo nasilno izvlekla. To je bil tihi
krik nedolžnega, ki se ne more braniti s svojim malim telescem, če ga ona, ki
ga nosi, ne ljubi. Bil je to krik Boga, ki je to majhno, negibno telesce, lažje
od pšeničnega zrna, kljub vsem tveganjem in nevarnostim hotel zaupati rokam
ljudi.
Vsaka
hostija ve tudi za dan in uro, ko bo vstopila v srce osebe, ki jo bo prejela.
Močno prevzeta občudujem Jezusovo zavedanje. On vse ve, vidi vse, vse
predvideva, a vendar dopušča, da z njim ravnajo kakor z jagnjetom. K sreči se
večina hostij naprej veseli, da se bo mogla zediniti s svojimi prijatelji.
Ko
sem to noč zaprla tabernakelj, sem si prizadevala ohraniti sporočilo, ki mi ga
je dal Jezus – sporočilo, ki ga še nisem docela dojela. Šele v nebesih, ko se
bom srečala z Bogom iz obličja v obličje, bom zares doumela njegov krik na
pomoč. Zdaj mi je jasno eno: Jezus me vabi, da ga v duhu častim ne le v vseh
tabernakljih sveta, temveč v srcih vseh tistih, ki prejemajo obhajilo, dobrih
kakor tudi slabih, zato da bo Jezus, kadar bo ponovno trpel, ko ga bodo
ubijali, prejel vsaj skromen obisk ljubezni, siromašen delček pozornosti, ki ga
bo tolažil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar