FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (11)

Vdano prenašajte trpljenje

Drugo prikazanje angela je bilo ob vodnjaku na vrtu Lucijinih staršev, kjer so se na vrhu vodnjaka ravno igrali. Imenovali so ga Arneiro. O tem prikazanju je Lucija v četrtem Spominu, ob upoštevanju drugega, povedala:

»Drugo prikazanje je moralo biti sredi poletja, v dneh najhujše vročine, ko smo pred poldnevom gnali čredo domov, da se odpočije, preden jo proti večeru spet ženemo past.

Najhujšo vročino smo preživljali v senci dreves ob že večkrat omenjenem vodnjaku. Kar naenkrat smo pred seboj zagledali istega angela.

‘Kaj delate? Molíte! Mnogo molíte! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!’

‘Kako naj se žrtvujemo?’ sem vprašala.

‘Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir! Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.’

Te angelove besede so se vtisnile v naša srca kakor luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.

Zato smo začeli od tega trenutka dalje darovati Bogu vse, kar nas je bolelo, a takrat še nismo iskali drugih oblik zatajevanja ali pokore, razen da smo bili več ur sklonjeni do tal in smo ponavljali molitev, ki nas jo je naučil angel.«

Frančišek, ki je samo videl angela, slišal pa je le Lucijo, je po nekaj trenutkih po odhodu angela začel pogovor z Lucijo, ki zelo dobro pokaže notranje razpoloženje vseh treh pastirčkov. Lucija ga je v četrtem Spominu takole zapisala:

»'Govorila si z angelom, kaj ti je povedal?'

'Nisi slišal?'

'Ne! Videl sem le, da je govoril s teboj. Slišal sem, kaj si mu ti rekla, toda kaj je on tebi rekel, tega ne vem.'

Ker nadnaravno razpoloženje, v katerem nas je pustil angel, še ni povsem pojenjalo, sem mu rekla, naj naslednji dan vpraša mene ali Jacinto.

'Jacinta, pa mi ti povej, kaj je rekel angel.'

'Jutri ti povem. Danes ne morem govoriti.'

Naslednji dan me je vprašal takoj, ko me je zagledal:

'Si spala to noč? Jaz sem vso noč mislil na angela in na to, kaj je rekel.'

Tedaj sem mu vse povedala, kar je rekel angel pri prvem in drugem prikazanju, toda zdelo se je, da ni razumel, kaj angelove besede pomenijo, in je vprašal:

'Kdo je Najvišji? Kaj pomeni: Presveti Srci Jezusa in Marije bosta prisluhnili vašim prošnjam …?'

In ko je slišal odgovor, se je zamislil, potem pa je prekinil molk z novim vprašanjem. Toda moj duh še ni bil popolnoma prost vsega in rekla sem mu, naj počaka do naslednjega dne, ker takrat še nisem mogla govoriti. Brez nestrpnosti je čakal, toda ni zgubil prve prilike, da je takoj zastavil nova vprašanja, kar je nagnilo Jacinto, da mu je rekla:

'Glej, o tem ne smemo preveč govoriti!'

Ne vem, kaj smo čutili, kadar smo govorili o angelu. Jacinta je rekla:

'Ne vem, kaj čutim. Ne morem ne govoriti ne peti in se ne igrati; nobene moči nimam.'

'Jaz tudi ne,' je odgovoril Frančišek, 'a to ni pomembno. Angel je lepši kot vse. Mislimo rajši nanj.'«

Žrtev je okop naše molitve

Sestra Lucija razlaga naročilo: »Kaj delate? Molite! Mnogo molite!«:

»Vprašanje: 'Kaj delate?' ni očitek. Je samo klic k najbolj nujnemu in pomembnemu, se pravi k molitvi, k našemu srečanju z Bogom v molitvi duha, ki mora biti vsakdanji pogovor duše z Gospodom.«

Vidkinja takole pojasnjuje pomen besed: »Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja«:

»Bog nima načrtov usmiljenja samo s ponižnimi pastirčki. Z vsakim od nas ima Bog načrt usmiljenja, milosti, odpuščanja in ljubezni.«

Pastirčki so globoko doživljali Božjo ljubezen, ki je kraljica vseh kreposti. Ko je Lucija opisala drugo angelovo prikazanje, je zapisala, da so se angelove besede vtisnile v njihova srca kakor luč, ki jim je pomagala, da so mogli razumeti, kdo je Bog in kako jih ljubi in kako hoče biti ljubljen.

Fatima je z »načrti usmiljenja« tudi odgovor na načrte uničenja Cerkve in krščanstva, ki so v dvajsetem stoletju z nastopom komunizma dosegli svoj vrhunec. Zato je fatimsko razodetje med posebnimi razodetji najbolj vznemirljivo, najpomembnejše in najbolj »politično«. Pri drugem prikazanju je Devica Marija Luciji povedala, da bo ta načrt usmiljenja povezan s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Glede angelovega naročila: »Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!«

vidkinja pravi:

»Žrtev je okop naše molitve. Je moč, ki našo molitev podpira. Najprej žrtev nas samih, naših neprimernih želja, odpoved grešnim teženjem, ki izhajajo iz čutnosti, sebičnosti, pretiranega iskanja udobnosti in iz častihlepnosti. Potem prostovoljno sprejete in prostovoljne žrtve, da bi jih darovali Gospodu kot ponižen dar ljubezni in hvaležnosti.

Jezusovo in Marijino Srce sta pozorni na to molitev in žrtve, jih sprejemata in prinašata Očetu kot sad njegovega odrešenjskega dela za rešitev človeštva. To je tisto, o čemer govori sveti Pavel: dopolnjevati v nas, kar manjka Kristusovemu trpljenju.

Kristusovemu trpljenju manjka tisto, kar pripada nam kot udom njegovega skrivnostnega telesa: združiti našo molitev z njegovo in našo žrtev z žrtvijo Kristusa Odrešenika.«

Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Noben klic ni tako pomemben kakor ta. Kdor ga presliši, je v nevarnosti večnega pogubljenja. Za spreobrnjenje gre tam, kjer se človek odvrne od grešnega življenja in začne novo življenje, ki je skladno z Božjo voljo.

Molitev pastirčkov ni povezana le s Srci Jezusa in Marije ter seveda z Najvišjim, ampak tudi z žrtvami. Z njimi dobi molitev mnogo višjo vrednost in učinkovitost. Na Lucijino vprašanje, kako naj se žrtvujejo, je angel med drugim pojasnil, naj delajo žrtve »kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov«. Ko žrtvi damo ta namen, postane zelo učinkovita molitev.

Pravzaprav je zelo veliko, če iz ljubezni darujemo Bogu vse, kar nas boli. Trpljenje spada med največje probleme človeštva. Kako bi si ljudje olajšali življenje in kako mnogo bolj bi bili srečni, kot so zdaj, če bi vse, kar jih boli, darovali Bogu.

Na podlagi angelovih besed in Božjega delovanja so otroci »doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike«.

Kristjani v trpljenju ne gledamo le nekaj negativnega. Hodimo za Kristusom, ki je pred nami in za nas nosil križ in nas na njem odrešil. Tako mu s svojo skromno ljubeznijo vračamo njegovo neizmerno ljubezen. Čim večja je ljubezen, tem manjša je teža še tako težkega križa. Naša vera trpljenja ne odvzame, pač pa ga zelo dobro osmisli. Če vidimo smisel, še tako težak križ postane znosen.

Fatimski pastirčki so s sprejemanjem trpljenja reševali ljudi za večnost. Spoznali so, kako nekaj dragocenega so križi, če jih vdano sprejmemo in darujemo Bogu v zadoščenje za grehe in za spreobrnjenje grešnikov. Sami so pri tem rastli v svetosti in zoreli za nebesa. Jacinta, Frančišek in Lucija danes ne bi bili to, kar so, če ne bi šli skozi trdo šolo trpljenja.

Če gledamo z vidika večnosti, ki je edini pravi pogled, noben križ ni pretežak. Kadar nam Bog pošlje ali dopusti trpljenje, nam da tudi dovolj milosti, da ga moremo zveličavno prenašati.

p. Anton