Posvetitev Libanona Marijinemu brezmadežnemu Srcu

V nedeljo, 16. junija 2013, je antijohijski maronitski patriarh kardinal Boutros Bechara Rai posvetil Libanon in ves Bližnji Vzhod Marijinemu brezmadežnemu Srcu v libanonskem narodnem Marijinem svetišču v Harissi. Svetišče in okolico je napolnila velika množica vernikov v goreči molitvi, da bi ta posvetitev preprečila širitev konflikta iz Sirije v Libanon. O tem pomembnem dejanju posvetitve smo se pogovarjali z bratom Charbelom Bteichom iz maronitskega reda Blažene Device Marije.

Patriarh Rai je v nedeljo posvetil Libanon in ves Bližnji Vzhod Marijinemu brezmadežnemu Srcu s prošnjo, da bi bili vsi narodi tega dela sveta osvobojeni “grehov, ki vodijo v sovraštvo, napadalnost in nasilje”. Kako je maronitski red sprejel to novico?

Brat Bteich: Maronitski red Mariamita in vsa Cerkev je sprejela z velikim veseljem to priložnost za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Libanon je Marijina dežela v vzvišenem pomenu te besede, saj vsi tukajšnji patriarhi nosijo Marijino ime. Naš narod ima veliko zaupanje v Božjo Mater in ona je zanj vir upanja. V tem smislu je posvetitev kot krona vere Libanona in Bližnjega Vzhoda, vere, ki se je oblikovala v tej močni marijanski duhovnosti.

Ali nam lahko pojasnite pomembnost tega dejanja in predvsem, v čem je bistvo posvetitve? Če pomislimo na “primere” iz preteklosti – eden pomembnejših je posvetitev, ki jo je blaženi Janez Pavel II. izvršil leta 1984 – se zdi, da je posvetitev skoraj kot “egzorcizem” grehov in zla tega sveta …

Brat Bteich: Cilj je posvečevanje naroda in dežele – ne samo Libanona, ampak celotnega Bližnjega Vzhoda – in vzpostavitev miru v srcih, v družinah in med narodi, spričo sporov, ki so tako hudi in boleči v Siriji in v vsej regiji … Vendar posvetitev ni neko magično dejanje z avtomatičnimi učinki, ampak je klic na pomoč, ki lahko pride samo od Boga, hkrati pa je klic k poglobljenemu krščanskemu življenju, ki velja za vse vernike. Namreč, pred posvetitvijo, ki jo je izvršil Janez Pavel II. 25. marca 1984 v edinosti z vsemi škofi sveta, so bile že izvršene druge posvetitve. Na primer posvetitev Pija XII. leta 1942, ki je ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. In potem julija 1952 posvetitev Rusije z apostolskim pismom Sacro Vergente Anno. S tem hočem reči, da je dobro, da se dejanja posvetitve ponavljajo, ker je posvetitev povezana z zavezo, z odzivom življenja, in doseže svojo maksimalno rodovitnost samo takrat, kadar je naravnanost našega srca usklajena s tem, kar Devica pričakuje od nas. Ravno v tem smislu je ob posvetitvi leta 1984 blaženi Woityla takole prosil Marijo: “Razsvetli predvsem tiste narode, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.”

Kakšo je sedanje stanje na Bližnjem Vzhodu, ki je spodbudilo patriarha k temu dejanju?

Brat Bteich: Tukajšnje probleme bi lahko strnili v tri točke: vojna v Siriji, ogroženost Libanona (ki ga na vse načine vlečejo, da se udeleži spora), zelo zapleteno politično in zelo kritično gospodarsko stanje. Patriarh Rai je torej izvršil to dejanje zato, ker v Libanonu nimata nikoli zadnje besede smrt in obup. Kljub tako težkim razmeram ljudje živijo in upajo. Povabljeni smo torej, da se spomnimo, da je človeško bitje Božji dar, ki je vreden spoštovanja in ima pravico, da živi v svobodi. In ravno zato, ker je Božji dar, se Bog nikoli ne oddalji od njega. Zato je dejanje posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu z naše strani nekakšna utrditev te povezanosti z Bogom, potrditev, da se zavedamo, da je samo pri Bogu naša rešitev.

V svoji homiliji je kardinal dejanju posvetitve pridružil tudi muslimane, ko je spomnil, da je Libanon edina država, v kateri praznik Marijinega oznanjenja 25. marca skupaj obhajajo muslimani in kristjani kot državni praznik. Vera in zaupanje v Devico Marijo sta torej stični točki tudi med različnimi veroizpovedmi?

Brat Bteich: Točno. 25. marec, Marijino oznanjenje, poleg tega, da je za kristjane pomemben praznik, je tudi državni praznik za ves Libanon. V pluralističnem kontekstu Libanona je namreč vseskozi navzoče vztrajno iskanje stičnih točk med kristjani in muslimani, ne le na socialni in civilni ravni, ampak tudi na duhovni! Kljub veliki različnosti se v Mariji dejansko srečujejo različne veroizpovedi, ki so prisotne na libanonskem ozemlju. Zato je kardinal Rai vse vpletel v dejanje posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ker zadeva vse prebivalce Libanona, ne le kristjane.

To je bilo torej pomembno dejanje za “državo”, ki je “deležna porodnih bolečin brez konca”, kot je dejal Benedikt XVI. med svojim obiskom septembra 2012. Zaslužni papež je vedno poudarjal svojo močno povezanost z “Deželo ceder” in njenimi prebivalci …

Brat Bteich: Benedikt XVI. nam je ob nekem privatnem srečanju dejal, da je bilo zanj znamenje Božje previdnosti dejstvo, da je bil cilj njegovega zadnjega apostolskega potovanja ravno Libanon. On ljubi to deželo, jo nosi v srcu in moli za njeno svobodo, ker – kot je dejal – jo vidi kot “most med Vzhodom in Zahodom in kraj srečevanja med religijami, zato je njegova vloga zelo pomembna”. Njegove besede so odsev besed Janeza Pavla II., ki je dejal, da je zanj Libanon “več kot država, da je sporočilo. Ta pozornost papežev do naše dežele je jasno znamenje resnične vrednosti Libanona pred Bogom.

Kakšne so vaše osebne želje za Libanon?

Brat Bteich: Osebno sem prepričan v preroško vlogo, ki jo Libanon lahko ima zaradi navzočnosti kristjanov. Čeprav so številčno manjšina, so sredstvo, preko katerega bo Bog odprl in vzbudil nove oblike vere in evangelizacije. To se dogaja s prevzemanjem odgovornosti samih kristjanov. In v tej odgovornosti je odločilno, da kličemo Devico Marijo in priznamo njeno edinstveno vlogo ….

Zenit