Mi pogosto ljubimo bližnjega iz sebičnih
nagibov; od njega pričakujemo kakih koristi zase. Če koga ljubimo zaradi njega
samega, ker njemu želimo dobro, je to prava, nesebična ljubezen. Tako nas ima
rad Bog. On ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Bog
nas ljubi, ker hoče nam dobro, ker nas hoče bogato obdarovati.
Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami.
V nas je združenih mnogo božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja,
zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje.
Vse, kar nas obdaja, je božji dar za nas. Svetniki so
videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben božji dar, posebno božjo
pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi
razodeva svojo ljubezen do nas. Neizmernost in moč stvarstva, njegova lepota,
različnost in harmonija nam govorijo: Bog nam s svojo ljubeznijo služi.
Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. To se je
zgodilo z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem Božjega Sina in s poslanjem
Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovito in
hkrati nedoumljivo dejanje božje ljubezni do nas. Z učlovečenjem se je Bog dal
vsem ljudem, s prihodom Svetega Duha se razen tega daje še posebej vsakemu
posamezniku. Z učlovečenjem je Bog prišel med
nas, s prihodom Svetega Duha pa v nas.
Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj
razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.
Sv. Janez
Evangelist je zapisal:
"Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je
Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni
v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina
v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,9–10).
Sv. Pavel navdušen vzklika:
"Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas? On ni
prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z
njim podaril tudi vsega drugega?" (Rim 8,31–32).
Ni komentarjev:
Objavite komentar