Danes je
bilo poglavitno središče tabora na vzvišenem prostoru, kjer je stala drug ob
drugem sedem šotorov bodočih zakoncev, šotor mojega zeta pa v sredini. Ob vhodu
je vihral Jonadabov prapor, najspoštljivejši znak tega rodu. V šotorih so
ženske urejale še zadnje podrobnosti.
Ker naj bi
se obred obhajal pod milim nebom, so za ženine in neveste ter za njihove
poročne priče napravili velik oder, ki je bil tako postavljen, da je
novoporočence lahko videl vsakdo od koderkoli v taborišču.
Komaj se je na obzorju prikazala večernica, že so v taborišču zadoneli
rogovi. Mene so lepo poučili, kako naj se obnašam. Oblekel sem torej najlepšo
tuniko ter odšel v šotor, kjer me je pričakovala moja hčerka Rahela, oblečena
kot rehabovska nevesta. Pri njej so bile očakova žena, ženinova mati in Marta.
V tej obleki je bila lepa in očarljiva kot kraljica. Pri sinu Rafaelu pa me je
kot očeta zastopal Kvart, oblečen kot rehabovski starešina, kar se mu je
izredno podalo. V mojem imenu je moral prositi za mojo bodočo snaho, ki ji je
bilo ime Estera.
Ko sem stopil k svoji hčerki, je pred šotorom častitljivi Jonadab trikrat
udaril ob ščit, ki je visel ob vhodu. Zavese, ki so zastirale vhod v šotor, so
se razmaknile in v spremstvu starešin je vstopil Jonadab, se mi globoko
priklonil ter v svojem jeziku po stari navadi spregovoril tele besede:
»Slavni Ben Hered iz Benjaminovega rodu, očak Rehabovcev Jonadab ti je na voljo
in pričakuje tvojo hčer, katero si dobrotljivo dal v zakon mojemu vnuku
Jonadabu III. Ali je deklica pripravljena?«
»Tukaj jo
imaš, očak Rehabovcev, Jonadab! Pripravljena je v poročni obleki tvojih
prednikov. Kje pa so deklice, ki naj jo spremljajo?«
Tedaj sta
vstopili dve skupini mladenk s prižganimi svetilkami.
»Tukaj so!«
mi je odgovoril Jonadab. »Prišle so, ker bi ji rade svetile po poti, da se z
nogami kam ne zadene.«
Premagal sem
ganjenost, podal hčerki roko in jo odpeljal ven med dvema vrstama mladenk, ki
so nama svetile. Stopili smo navzdol na majhen trg, kjer so nas čakali pripravljeni
konji. Deklice so obesile svetilke na za to pripravljene drogove ter spretno
poskakale vsaka na svojo belo kobilo. Jaz sem Raheli hotel držati streme, pa se
mi je zasmejala in zajezdila kot druge. Zajahal sem krasnega konja, ki ga je
deček držal za uzdo. Krenili smo proti nekakšnemu vrtu, ki je bil obdan z
visokimi palmami. Tukaj se je začenjala več kot pet kilometrov dolga jezdna
cesta.
Tedaj sem
opazil, da nam prihaja naproti morje lučk. Ženini s spremstvom so odhajali po
neveste. Prijezdili so v divjem diru. Nato
smo se ob srebrni mesečini in ob svitu neštetih bakel razvrstili v svatbeni
sprevod okoli tabora ter nazadnje prijezdili do obširne ploščadi, na kateri naj
bi se opravil poročni obred. Ženini in neveste z očeti in družicami so stopili
na ploščad, drugi pa so stali spodaj. Na ploščadi so nas že pričakovali Jonadab
s starešinami, pa Sila in Pavel.
Očetje smo svoje hčere slovesno izročili ženinom, potem smo se pa umaknili
v ozadje. Jonadab je z globokim glasom prebral Petrovo pismo; vsi so ga
spoštljivo poslušali.
Zdaj je spregovoril Sila: »Preljubi moji sinovi v Jezusu Kristusu! Vaš rod
bo zdaj prvikrat nadvse slovesno obhajal poroko sedmero dvojic po Kristusovem
nauku. Zakonska pogodba med možem in ženo, ki je doslej bila le družinska in
civilna zadeva, bo poslej med Kristusovimi verniki, ne samo dobila prvotno
čistost, marveč je tudi povzdignjena v svetost zakramenta ter tako deležna
nadnaravne moči in do smrti neločljiva; hkrati pa deli zakoncem posebno milost,
da morejo prenašati zakonske težave, ki izvirajo iz naše, po grehu oslabljene
narave. Ta veliki zakrament podeljuje staršem tudi posebno milost pri vzgoji
otrok. Slišali ste že prelepe nasvete, ki vam jih daje Peter, Kristusov
namestnik na zemlji. Ker pa nam je nebo naklonilo, da zdaj biva med nami Pavel,
izvoljena Božja posoda, sem ga prosil, naj vam on spregovori, preden
nadaljujemo s to zakramentalno pogodbo, pri kateri pa smo mi zgolj priče pred
Bogom in Cerkvijo.«
Nato je
vstal Pavel. Ker je precej kratkoviden, so bile njegove oči vse rdeče, a so se
mu živo bleščale. Čeprav je malce jecljal, so bile njegove besede nenavadno
jasne in so mu prihajale iz ust tako žareče, kakor žari železo na kovaškem
ognju. Takole je začel:
»Milost vam
in mir od Boga, našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa!
Hvaljen Bog,
kateri nam je dal Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe, da bi nas rešil iz
sedanjega hudobnega veka po volji Boga in Očeta našega, ki mu bodi slava na
vekov veke!
Posnemajte
Boga kot ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor tudi Kristus ljubi nas.
Skrbno torej glejte, kako bi hodili, ne kakor brez modrosti, ampak kakor modri.
Boga hvalim,
da se vi ne upijanjate z vinom, v čemer je razbrzdanost, marveč se krepčate z
Duhom. Med seboj govorite s psalmi in slavospevi, pojete Gospodu in ga slavite
v svojih srcih.
Zdaj pa, ko
obhajate poroke, bi vam rad razložil, kako velik je ta zakrament, ki ga je
Kristus postavil.
V tem
zakramentu je velika skrivnost, ker pomeni zvezo Kristusa z Njegovo Cerkvijo. Možje,
ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo samega sebe, da
bi jo posvetil, potem ko jo je očistil s kopeljo vode in besede. Hotel je
imeti to Cerkev pred sabo v vsem sijaju, brez madeža, gube ali česa
podobnega, namreč sveto in brezmadežno. Tako ste tudi možje dolžni
ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe.
Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje,
kakor Kristus Cerkev; smo namreč udje njegovega telesa. Zatorej naj vsak
med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.
Žene, bodite podrejene svojim možem, mož je namreč glava
ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi, ki je njegovo telo.
Pomnite, kar
je pisano: Zato bo mož zapustil očeta in mater in se navezal na svojo ženo
in bosta v dveh eno telo. Ne pozabite, da je zakonska zveza skrivnost, ki
upodablja razmerje Kristusa do Cerkve.
Vsak naj
torej ljubi svojo ženo, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev, žena pa naj ljubi
in spoštuje svojega moža, kakor Cerkev ljubi Kristusa.
Božja milost
z vami! Gospoda Jezusa Kristusa neminljivo ljubite! Amen.«
Ta Pavlova
razlaga, kaj pomeni zakrament svetega zakona, je na vse navzoče napravila
globok in trajen vtis.
Zdaj je Sila
pristopil k moji hčeri in njenemu ženinu, vprašal njo, ali hoče postati
ženinova žena, njega pa, ali hoče njo za ženo. Tako je po vrsti vprašal tudi
vse druge. Vsi so mu odgovorili, da hočejo, nakar je Sila slovesno izjavil:
»Pred Bogom in njegovo Cerkvijo izjavljam, da ste združeni v zakonu. V imenu
Boga in njegove Cerkve vas blagoslavljam. Dajte si poljub miru!«
Stari očak
je prvi poljubil svojo novo hčer, ko je še prej izročil svojemu vnuku prstan.
Ta je prstan nataknil na prstanec svoji ženi in jo poljubil. Prav tako so
storile tudi druge dvojice.
Sedem
pisarjev je v sedmerih listinah, ki so jih potem shranili v arhiv, zapisalo
pričevanje, da so zakoni bili pravilno sklenjeni vpričo Boga, Cerkve in
starešin.
Veličasten
zbor je zapel 127. psalm: »Blagor vsem, ki se boje Gospoda, in hodijo po
njegovih potih!« S hriba so drugi pevci ponavljali besedilo kot odmev.
Potem smo
vsi navzoči novoporočence pospremili do njihovih šotorov, pri čemer so jim
moški svetili z baklami, družice pa s svetilkami. Pred vsakim šotorom so mlada
zakonca pričakovale obe materi in babici. Ženinova mati je snahi najprej dala
poljub miru, nato pa nagovorila sina in ga pozivala k zakonski zvestobi.
Mlademu je na prst nataknila prstan in ga opomnila, kaj zahtevajo starodavne
šege tega rodu, naj z nevesto tri noči prečujeta v molitvi. Nato so ženske odšle
in pustile zastor pri glavnem vhodu v šotor odprt.
Med grobno
tišino, ki je zdaj zavladala, mi je rekel Jonadab: »Zastori pri vsakem šotoru
bodo odgrnjeni tri noči, šele četrto noč jih bodo spustili.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar