Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 16. oktober 2023

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega X, Vesna

Potem, ko je bilo za njo več kot pol stoletja dejavnega življenja, lep del ga je preživela v tujini, kjer sta si ustvarila dom tudi njena otroka, sta se z možem vrnila v domovino. Ko je umrl, nekako ni več imela obstanka v Ljubljani. Sklenila je, da se vrne na Vrhovo. Kupila je zapuščeno hišo nekje pod gozdom, jo obnovila, zasadila vrt in začela novo obdobje svojega življenja.

Za rojstni dan so ji vnuki podarili gugalnik. Kako malo so jo poznali! Predstavljali so si jo kot babico iz pravljice, ki v gugalniku plete nogavice. Ker pa je sodobna babica, najbrž celo gleda TV. Ne, babica Vesna je bila na nogah ves dan. Vaščani so se nekako navadili, da je urejala stvari za druge, predvsem starejše. Vedno je bilo treba koga kam peljati, napisati kako prošnjo ali urediti pri zdravniku.

Kak večer je vendarle sedla v gugalnik in prelistala časopis. Tako je nekoč zagledala nekrolog z znanim imenom. Mihael. Fotografija ji ni pomenila ničesar. Popolnoma je že izginil iz njene zavesti. Ni ji bilo čisto jasno, kaj pravzaprav občuti zdaj ob spominu. Bolečino? Zakaj?

Spoznala sta se v knjižnici, kjer so prirejali srečanja za študente, ki so jih zanimala verska vprašanja. Ko so se predavanja nehala, je še vedno vsak teden prihajala na klepet z Mihaelom, ki je ob četrtkih popoldne pomagal v knjižnici. Toliko stvari sta morala predebatirati, ki so se jih na predavanjih komaj dotaknili. Z nežnostjo se je spominjala tistih popoldnevov.

Sanjarila sta, da bi šla nekam, nekam daleč, kamorkoli. Ponudil ji je Afriko; zaostalo deželo, trpeče ljudi in dolgo utrudljivo pot, po kateri naj bi nekoč hodila in delala dobro. Ja, v Afriko bi res lahko šla. Skupaj? Seveda. Ampak ne še zdaj. Nekoč, kadarkoli. Afrika je bila tako daleč in ideje o misijonarstvu tako stare in romantične, da bi morala vedeti, da se ne bodo nikoli uresničile. Potem pa ga je na zadnji četrtek v juniju zaman pričakovala v knjižnici. Ob koncu počitnic pa je prišlo pismo.

»Ja, v lemenat sem šel. Zdi se mi, da nimam misijonskega poklica. Za to je potreben še poseben Božji klic. Zase mislim, da bom lahko tu doma več naredil. Težko se vživim v novo okolje in v nove ljudi. Tudi telesno nisem dovolj močan. Ti lahko greš sama na to pot, če se čutiš dovolj močna. Fizično sama, saj duhovno bi bila še naprej povezana. Zakaj bi ne bila in morda bo še kaj več koristi od najine zveze.«

Čudno, to je bilo njegovo edino pismo. Tudi srečala se nista nikoli več v življenju. Celo popolnoma je pozabila nanj. Kakor da tisti popoldnevi v knjižnici niso bili del resničnega sveta. Gotovo se je odločil prav. Če ne drugo, so to dokazovala številna priznanja, nazivi in zasluge, ki so jih navajali nekrologi. Morala bi biti ponosna, da ga je poznala, a je čutila samo bolečino. Mihael je naredil, za kar se je čutil poklican. Pa ona?

Valerija Ravbar

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar