Kristus je tako močan, da nas spremlja na vsakem našem koraku in v vseh odnosih. Njegova ljubezen je močnejša od vsega drugega. Jezus je pot, resnica in življenje. Bodimo orodje v Jezusovih rokah. Če pa v življenju kdaj pride do trpljenja, se zavedajmo, da je tudi Jezus trpel in bil preganjan. V naših preizkušnjah je Bog z nami do konca sveta. Pa tudi v trpljenju ima z nami dober načrt, da nam prikaže lepoto ljubezni in svoje prisotnosti. Ustvarjeni smo po Božji podobi, da bi se zveličali in prišli v nebesa.
Vedno nam ne uspeva, da bi z močno ljubeznijo zrli v Boga. Včasih smo razočarani, kot da je Bog pozabil na nas. Takrat se osredotočimo na duhovno ljubezen. Ljubimo Boga z vso dušo, vsem srcem in vsem mišljenjem ter ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe. Ne postavljajmo naših bližnjih, hiše, avta, telefona … pred Boga. Naj se ljubezen do Boga v naših srcih vedno veča. Prosimo za to milost. Vedimo, da nas Bog hoče imeti za sebe, ker nas neizmerno ljubi. Daje se nam v podobi kruha pri vsaki sveti maši in to vsem, ki so na to pripravljeni. Imamo pri sveti maši res radi Jezusa z vsem srcem?
Ko bi vedeli, kako nas ima Jezus rad! Ta ljubezen je močnejša od vsake druge sile na svetu, ker prihaja iz njegovega Srca. Poskušajmo delati majhne korake na tem področju, da bi bili tudi mi njega sposobni tako ljubiti.
Ko prideš k sveti maši, poklekni in s srcem povej Jezusu, da ga imaš rad. Prosimo za ta dar ljubezni, da bomo Boga lahko ljubili z vso dušo in vsem srcem. Sveti Duh, tretja Božja oseba, nas vedno usmerja in vodi. Naj nam pomaga iz srca ljubiti Boga. Po sveti maši naj nam misli ne begajo, ampak se iz srca zahvalimo Jezusu, da smo ga smeli prejeti. Naj ljubezen do evharističnega Jezusa raste v naši notranjosti, v nas ostane in živi. Vsi smo Božji otroci, vsi smo bratje in sestre. V vsakem človeku je veliko več dobrega kot slabega. Na nas pa je, da to dobro prepoznamo. Vse naše težave potopimo v Božjo ljubezen in takoj se bodo stopile, ker je močnejša od vseh naših stisk. Niti preganjanja, lakota, meč, smrt, … – nič nas ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Ne preračunavajmo, kakšne koristi nam pripadajo po molitvi. V molitvi se razvija ta ljubezen.
Srce je temelj odnosa z Bogom. Brez srca se molitev manjša. Sveti Duh je to srce molitve. Naj nam pomaga, da bi se tako pogovarjali z Jezusom, kot želi On, in ga ljubili tako, kot ga ljubi Sveti Duh. Oče, Sin in Sveti Duh se imajo neskončno radi. Njihova ljubezen je brezmejna, naša pa je velikokrat omejena. Gospod Jezus, nauči nas ljubiti in moliti. Naj postane naša ljubezen do tebe še bolj odprta in globoka, da bi se vedno znali povezati s teboj.
Ob prebiranju Svetega pisma spoznamo, kako je imel Jezus rad svojega Očeta, saj je po napornem dnevu oznanjevanja Božjega kraljestva šel na samoten kraj ter vso noč prebedel v molitvi. Vprašajmo se, ali se nam ljubi moliti, ko smo utrujeni. Jezus nam govori: «Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi!« Predajmo se mu z vsem svojim bitjem. Če imamo iskreno ljubezen do Boga, nam tudi težke stvari ne bodo pretežke. Vsako tarnanje in negodovanje pa nas oddaljuje od pravega odnosa z Bogom.
Duhovna ljubezen je močnejša od telesne. Kako so svetniki hrepeneli po Jezusu! Nekateri so se darovali tako, da so vsako uro vsakega dneva in noči zmolili po eno zdravamarijo. To je veliko težje kot zmoliti deset rožnih vencev v budnem stanju. Naj bodo naša srca v molitvi. Pokažimo Bogu, kako ga imamo radi. On nam to vedno kaže. Darujmo mu tudi majhne žrtve, kot so to počeli Fatimski pastirčki, in spremenile se bodo v bisere.
Ni komentarjev:
Objavite komentar