K verouku smo hodili tako rekoč vsi razen nekaj tistih, ki zaradi služb svojih očetov niso smeli. To nas sploh ni motilo, saj so nam očitno starši doma dobro razložili, kako je s tem. Nekoč pa smo imeli zelo vedoželjno sošolko, ki bi na vsak način rada videla, kako je pri verouku. Vabili smo jo, naj gre z nami, a je šla le do cerkvenih vrat, naprej pa si ni upala, čeprav smo mi kričali: »Boječka, boječka!« Na poti iz šole smo se marsikaj pogovarjali, pa očitno tudi verske zadeve. Ona je trdila, da sveta ni ustvaril Bog, mi pa smo se ji smejali. Nekoč je povsem izgubila potrpljenje in je v solzah zatrjevala, da tako piše v knjigi, in če piše v knjigi, je gotovo res. Takrat je bila priljubljena knjižica Pavla Kunaverja Nebo nad nami iz zbirke Čebelica, kjer je bil poljudno in otrokom primerno razložen nastanek vesolja. Toda zmagovalci tega pogovora smo bili mi. Rekli smo, da imamo mi knjigo, in to ne samo eno, kjer piše, da je svet ustvaril Bog. Če piše v knjigi, je gotovo res.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar