Bog se je razodeval in podarjal človeštvu v zgodovini. Tako se je odvijal večni odrešenjski Božji načrt, ki ga sv. Pavel imenuje skrivnost. Če hočemo odkriti pomen, zgradbo in notranjo povezanost cerkvenega leta, je treba upoštevati ta odrešenjski Božji načrt in njegovo udejanjanje v človeški zgodovini, ki tako postaja zgodovina odrešenja.
Zgodovina odrešenja se je začela s stvarjenjem, ki je bilo njeno prvo dejanje. Nadaljevala se je v stari zavezi, ki ni bila le priprava na Jezusov prihod, ampak tudi odrešenjsko dogajanje, ki je v kali na zastrt način že vsebovalo Kristusov dogodek. Zgodovina odrešenja je dosegla svoj vrh v Kristusu. On je izvršil delo odrešenja »predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda« (B 5). Naslednja, današnja stopnja zgodovine odrešenja se razteza od Kristusovega vnebohoda do njegovega drugega prihoda in sovpada z obhajanjem cerkvenega leta in bogoslužja v Cerkvi. V bogoslužju Kristus vključuje v svoje odrešenje Cerkev, človeštvo in vse stvarstvo.
Cerkveno leto ali leto Božjih skrivnosti je torej utemeljeno v zgodovini odrešenja, v vrsti dogodkov in besed, po katerih je Bog stopil v človeško zgodovino in v njej neprestano deluje. Še posebej to velja za bogoslužna opravila. Čas je tako zaznamovan z večnostjo.
Osrednji dogodek, skrivnost vseh skrivnosti, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost, je v zgodovini odrešenja, v bogoslužju in cerkvenem letu Jezus Kristus. Vse praznovanje cerkvenega leta in vsi prazniki se nanašajo na Kristusovo odrešenjsko skrivnost, in sicer na celoto ali na posamezen vidik te skrivnosti.
Med Kristusom, Cerkvijo in bogoslužjem je tesna povezanost. Povsod gre za zakrament v širšem pomenu besede, to je za učinkovito znamenje Božjega, milosti. Kristus je zakrament Boga, Cerkev je zakrament Kristusa, bogoslužje je zakrament Cerkve in Kristusa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar