ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O duhovniku, ki je molil za mrtve

Če je res, da te duše ne morejo ničesar več storiti iz lastne moči, moremo kljub temu vedno znova ugotoviti, da po čudežnem in razveseljivem daru vsemogočnega Boga sodelujejo s tistimi, ki se zanje trudijo ter se jim na kakšen način izkažejo hvaležne, kot se je pred mnogimi leti zgodilo nekemu menihu, ki je živel pobožno. To smo zvedeli iz zanesljivih virov starejših in vemo, da je to tudi pisno overjeno v pričevanje poznejšim rodovom.

V provinci, ki se imenuje “Nemčija onkraj Rena” ali navadno “Saška”, je stal samostan klunijevcev [benediktincev], ki je bil zgrajen znotraj zidov Paderborna in so ga imenovali po apostolih Petru in Pavlu. V starih časih, ko je bil red klunijevcev še živ, je v njem živel neki menih Amo. Ker je opravljal službo priorja, je skrbel, da je krasil svojo službo s svetniškimi navadami, kot se spodobi za duhovnega služabnika. Pogosto je obhajal sveto mašo v majhni kapeli, posvečeni sv. Aleksiju, ki jo je od samostanskega oratorija ločilo pokopališče. Zato je moral hoditi tja skozi to božjo njivo in je medtem pobožno molil za verne duše. In ker je premišljeval, da bo na koncu življenja postal prah, je pomislil na nemoč tistih, ki so že postali prah, in prosil v molitvi, da bi bile njihove kazni omiljene.

Nekega dne, ko je šel nazaj od maše preko pokopališča, je molitve za pokojne končal z vzklikom: “Naj počivajo v miru!” Razločno je slišal, kako mu je velika množica odgovorila: “Amen, amen!” Ko je to slišal, se je zelo prestrašil. Medtem ko je premišljeval, da so to duše, za katere je molil, se je čudil in bal, ker so stale tako tesno ob njem. Potem je nadaljeval še z večjim navdušenjem s to dobro navado, ki jo je imel do tedaj, saj je spoznal iz nenavadnega čudeža, da ugaja Bogu njegovo pobožno služenje in da je za verne duše osrečujoče ter nadvse koristno. Sveta in zveličavna je misel moliti za rajne, da bi bili rešeni svojih grehov!

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O vitezu, ki so ga duše v vicah rešile iz smrtne nevarnosti

Neki vitez se je posvečal spominu na rajne s pobožno molitvijo k Bogu. Sklenil je, da bo vedno, kadar bo šel preko trga, pred cerkvijo postal in, proti vzhodu obrnjen, skrbno zmolil Očenaš za duše v vicah. Zgodilo pa se je nekoč, da so ga nenadoma obkrožili sovražniki, ki so ga zasledovali, da si je moral v smrtni nevarnosti prav z begom rešiti življenje. Hitro jo je odkuril in pritekel do obzidja, ki je obdajalo pokopališče. Stekel je skozi pokopališče. Medtem ko je tekel, se je spomnil na pobožno navado. Navdajal ga je obup in je premišljeval, ali naj kljub življenjski nevarnosti zmoli molitev za verne duše ali ne. Sklenil je, čeprav v smrtni nevarnosti, da ne bo odtegnil vernim dušam pomoči svoje molitve, ampak, če bo taka božja volja, padel s sulico preboden preko grobov tistih, za katere je molil. Zato se je ustavil, se umiril in, obrnjen proti vzhodu, začel moliti Očenaš s toliko čistejšim občutkom pobožnosti, kolikor bolj je bil prepričan, da ga moli zadnjikrat. Medtem pa so pridrveli njegovi sovražniki z velikimi koraki, polni zavisti in smrtnega sovraštva. Ko so zagledali tega moža, kako spoštljivo je tam stal, so bili prepričani, da je v smrtnem strahu ohromel. Nameravali so vdreti na pokopališče in onečastiti nedotakljivost božje njive, a so nenadoma opazili, kako je oborožena množica napolnjevala pokopališče. Prepričani so, da so to bile duše pokojnih, za katere je molil. Obdale so ga, da je lahko dokončal molitev, ki jo je zanje začel, ga opazovale s svetim navdušenjem in vihtele meče ter sulice proti sovražnikom. Ko pa so ti spoznali nenadno spremembo položaja in grozečo jim množico oboroženih mož, so prestrašeni zbežali. In tisti, ki so prišli, da bi uničili tuje življenje z umorom, so imeli veliko srečo, da so si mogli z begom rešiti življenje. Tisti pobožni molivec pa ni videl o tem dogajanju ničesar. Ko je končal svojo molitev, je zopet začel bežati še hitreje. Začudil se je, da je sploh mogel uiti sovražnikom, ki so mu bili že tako za petami.

Ko sta se nasprotni strani čez čas spravili in vzpostavili mir, sta se zaupno spraševali, oni, zakaj je v smrtni nevarnosti stal tako nepremično, on pa, zakaj so mu prizanesli z življenjem, čeprav so imeli priložnost, da bi ga ubili, in oboji so zvedeli resnico o Gospodovi skrivnosti, ker samo on dela velike čudeže. 

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

Zvestoba v službi Gospodu

Stari menihi iz Clairvauxa so imeli navado sporočati o našem blaženem očetu Bernardu, da je nekoč med nočno vigilijo videl, kako je Gospodov angel šel po obeh straneh kora s kadilnico, ki je bila napolnjena z nebeško mano. Tiste, ki jih je našel budne, pojoče psalme ter moleče, je okrepčal njihova srca z najprijetnejšim nektarjem duhovnih dišav, jim odvzel naveličanost in povečal pobožnost. Mimo tistih pa, ki jih je našel zaspane, lene in nekoristne, je šel mimo z neko nejevoljo in jih ni imel za vredne Božjega osvežila.

Tudi častiti oče Rihard, nekoč opat v Savignyju, nam je poročal o čudovitem milostnem daru nekega bogaboječega in svetniškega opata, ki je bil opat v enem od samostanov, spadajočih pod Savigny. Ta milost mu je bila dobrotno darovana zaradi zasluženja bogastva Božje dobrote. On ni samo poželenja, ampak tudi raztresene misli popolnoma oddaljil od svojega srca, bedel v čistosti in vdanosti duha ter prepeval psalme in molil, zato je ponavadi čutil z Božjo milostjo enkratno nektarjevo prijetnost, ki je na neprimerljiv način prekašala prijeten vonj cimeta, kadila, balzama ter drugih dišav. Čutil je tudi, da je bila vlita v njegovo grlo sladkost nebeške mane, ki vsebuje ves okus in vso sladkost. To, kar je izviralo kot živ vir v njegovih ustih, je preteklo od tam v notranjost njegovega telesa in njegove duše, preplavilo oboje s čudovito sladkostjo in ga tako napolnilo, da je mogel iz vsega srca vzklikniti: "Kako dragocena je zame tvoja obljuba, slajša kot med za moja usta. Srečna duša, ki je zaslužila okusiti in videti, ne samo v sebi, ampak tudi v telesu, ki je sedaj še umrljivo: Kako prijeten je Gospod!"

Velika je razlika je med tem, ki služi Gospodu, in onim, ki mu ne služi, med tem, ki je Gospodu nekaj zaobljubil in izpolnil, in onim, ki je nekaj zaobljubil in ni izpolnil; zanj bi bilo po pričevanju Sv. pisma boljše, da bi se ne zaobljubil, če pozneje zaobljube ne bi izpolnil.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

Arnold, opat v Beaulieuju, zvest in bogaboječ mož, nam je povedal o slavnem čudežu, ki mu ga je zaupal, vetniški mož, prior iz samostana Le Chalard.

V pokrajini Limousina je živela zelo pobožna žena. Odlikovala se je s postom, molitvijo, miloščino in drugimi pobožnimi deli. Toda v svoji mladosti je naredila smrtni greh, ki se ga je zelo sramovala in se ga zaradi tega ni nikdar spovedala. Kolikorkrat se je spovedala svojemu duhovniku, je posredno omenjala tisti greh, ko je tako zaključevala svojo spoved: ”Za vse svoje grehe, ki sem jih povedala in katerih nisem povedala, se čutim krivo pred Bogom in vami.” Ko je na koncu svoje spovedi izgovorila ta stavek kot zaključek, je zelo vzdihovala in se pomilovala. Mnogo let je delala na isti način in duhovnik je začutil, kajti bil je moder in pozoren mož, da je ostalo nekaj hudega skritega v njenem srcu. Zato je poskušal z mnogimi napotki to priznanje izvabiti iz nje, a ni imel uspeha. Tudi nekemu drugemu duhovniku to ni uspelo.

Zgodilo pa se je, da je žena zbolela in umrla, ne da bi se prej spovedala. Mrtva je ležala na mrtvaškem odru še nekaj dni. Pogreb je bil namreč odložen, ker njena hči še ni prišla. Ko je ta končno prispela, je glasno tožila in izzvala jok vseh navzočih, a tedaj se je po Božji vsemogočnosti umrla žena vrnila v življenje. Duša je prišla v njeno telo in po žalostni ločitvi zaradi smrti se je duh združil s telesom. Tedaj je rekla, kot če bi se zbudila iz globokega spanja, svoji jokajoči hčeri: “Ne boj se, hči, ne jokaj več, jaz sem s pomočjo usmiljenega Boga zopet oživela. Odstrani povoje, ki me ovirajo, da bom lahko vstala!" Hitro so odvili vezi in žena je sedla. Potem so na njeno prošnjo poklicali duhovnika, se oddaljili in takoj se je spovedala starega greha.

Ko je potem množica pritekla skupaj, da bi videla čudež, je žena sama povedala, kako je bila osvobojena po posredovanju predobre Božje Matere Marije: “Jaz, uboga grešnica, sem se zdela, ko sem se mudila še v tem življenju, ljudem všeč zaradi dobrih del, ki sem jih opravljala in zaradi pobožnega vedenja, katerega sem izkazovala, toda pred očmi vsemogočnega Boga, čigar zapovedi sem predrzno prestopala, sem ležala v breznu smrti. Jaz, revica, se nisem upala zaradi prevelikega sramu spovedati se človeku nekatere smrtne grehe, ki sem jih naredila v mladosti. Čeprav sem se drugih grehov pogosto spovedala in delala vsa dobra dela, so bila zame brez koristi. Vendar pa sem imela navado te svoje grehe skoraj vsak dan priznavati preblaženi Božji Materi Mariji pred njenim oltarjem ali podobo.

Ko sem umrla, so me takoj obdali hudi duhovi od vseh strani, me grozno vlačili, suvali, trgali in s trpkim očitkom mojega greha vlekli v pekel. Ah, tedaj, čeprav prepozno, sem spoznala, da je to plačilo za moje otrdelo srce. Sedaj sem bila prisiljena, ne samo vedeti, ampak tudi izkusiti, kako nevarno je za bedne ljudi ne slediti ukazom njihovega Gospoda in Stvarnika. Prosila sem pravo Mater usmiljenja in edino upanje ubogih bolj z željami in vzdihi kot z besedami, naj me ne zapusti v trenutku največje stiske. In ni trajalo dolgo časa, da je prišla Tolažnica in varuhinja vseh, ki se k njej zatekajo, kot jutranja zarja in sijaj poldneva ter izgnala zlodeje, ki so me zasramovali.«

Ko so jo zli duhovi takoj ubogali, je šla Mati usmiljenja k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ga prosila ter rekla: “Jaz rotim tvojo dobroto, Gospod, moj Sin, ne zapusti te duše zverem, ker je njen napačni korak tolikokrat objokovala pred mojo podobo."

Gospod ji je odgovoril: "Ti veš, ljuba Mati, da brez priznanja ne more biti rešitve?"

Ona pa: "Gospod, tebi je vse mogoče; ne pusti, prosim te, obraza te reve v sramoti, kajti ona zaupa vame in se je trudila z mnogimi dobrimi in pravičnimi deli spraviti se s teboj, čeprav ne natančno po pravilu."

Gospod je odgovoril: "Ker ni prav, da ti prošnjo zavrnem in ker izven telesa ni kraja za spoved in pokoro, sem odločil, naj se ta duša združi z lastnim telesom, in zlo, ki ga je naredila, v ponižni pokori prizna. Potem naj pride takoj nazaj, da doseže po pravilu tudi usmiljenje." 

Po Gospodovem naročilu in s skrbno pomočjo naše dobrotljive Matere je prišel k meni angel, ki me je odtrgal od zlih duhov, ki so bili v svojem pričakovanju popolnoma prevarani. Sedaj pa, ko sem se spovedala, je čas, da odidem in da se nikdar več ne vrnem, ampak opevam v večnosti Gospodovo slavo, ki me je, čeprav nevredno, v svojem bogatem usmiljenju rešila strašne obsodbe.”

Po teh besedah je naslonila glavo na mrtvaški oder, se oborožila z znamenjem svetega križa in izdihnila dušo.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O videnju, po katerem je bil samostanski novinec osvobojen skušnjav

Neki klerik iz reda regularnih klerikov je prišel v cistercijanski samostan Clairvaux (izg. Klervó) v želji po strožjem in bolj svetniškem življenju. Sprejeli so ga lepo, pa tudi sam se je potrudil, da je okrasil čas noviciata s prijetno dišečimi cvetlicami svojega življenja. Ko se je z velikim trudom odvadil prijetnostim prejšnjega življenja in izvolil novo, trdo življenje, ki je manj ugajalo njegovi notranjosti, so se vzdignili v njegovem srcu viharji različnih skušnjav. Pred očmi njegovega srca so se vrstile predstave, ki jih je imel, ko je bil še v svetu. Zviti sovražnik mu je prišepetaval, da so razumne in častne. Pred cistercijanskimi pravili pa, po katerih se je moral sedaj ravnati, je bežal njegov še neoblikovani duh in se jih je ustrašil, ker so bila zanj surova in neprijetna. Toda Božje usmiljenje je potegnilo ubogo, sem in tja omahujočo ovčico v svoji dobroti z zmotnega pota in jo okrepilo z dobrim sklepom.

Imel je nočno videnje, in glej, na oblakih neba je prišel veličastni Gospod, da bi sodil svet v pravičnosti in vsakomur poplačal po njegovem zasluženju. Medtem je videl red cistercijanov, ki se je postavil ločen od drugih, z velikim številom članov in v njegovi sredi je stal sijajen svetnik, okrašen z nebeško slavo. Ko se je ta svetniški zbor pomaknil od svojega prostora naprej, da je stopil pred Boga, je stopal omenjeni svetnik na čelu sprevoda z velikim navdušenjem. Drugi redovi so dali prihajajočemu prostor z velikim spoštovanjem in se mimoidočim priklonili. Zdelo se je, da so jim čestitali k njihovemu prednostnemu mestu. Tudi sam Gospod Jezus je potegnil svetnika k sebi s poljubom miru ter odlikoval njega in vse njegovo moštvo. Novinec, ki je to videl, se je z velikim začudenjem vprašal, kakšna je tista skupnost pravičnih, ki je zaslužila, da jo je Gospod tako počastil s posebno prednostjo pred drugimi redovi. In rečeno mu je bilo, da je to cistercijanski red, tisti sijajni svetnik pa sv. Bernard, prvi opat v Clairvauxu. Takoj ko je to slišal, je prišel k sebi kot iz zamaknjenja in rekel samemu sebi: "Ali nisem bil kot novinec v cistercijanskem redu, v tistem velikem samostanu v Clairvauxu? Zakaj sem v svoji nedelavnosti tako ohromljen in ne hitim, da bi se pridružil tej slavni skupnosti, da bi z njimi bil deležen večne blaženosti?" In pri teh besedah je z vsemi močmi pospešil korak, toda nekaj ga je zadrževalo, da ni bil v stanju pomikati se naprej. Neka zavita in grčava veja se je namreč tako ovila okoli njegovih nog od vseh strani, da se je zaman trudil, čeprav se je napenjal, da bi to oviro odstranil. Zato se je jezil sam pri sebi, da mu je s to veliko oviro onemogočeno tako veliko dobro. Ko se je gibal z vsem telesom, da bi se osvobodil, se je zbudil, se zavedel videnja, obrnil moško jezo, ki jo je čutil v spanju, v budnem in razumnem stanju proti vezem skušnjave, s katero je bil privezan. Nato je odstranil iz zavesti prejšnje navade, ki jih je bil sprejemal z užitkom in s pomočjo katerih je nečistoval, s tako veliko strogostjo iz svojega srca in ni več privolil, da bi ga obvladale. Svete predpise cistercijanov pa si je prilastil z vsem hrepenenjem svojega srca in dosegel z njimi po strmi in ozki poti venec večne blaženosti.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA - O častitem možu Gerardu, menihu in poznejšem opatu v Clairvauxu

Cistercijanski red se je po zaslugi svetega Bernarda začel hitro širiti Ker pa je častivredni oče vroče želel, da bi žel sadove pri severnih ljudstvih, prav tako kot pri drugih, je poslal na prošnjo bogaboječe žene, švedske kraljice, skupnost bratov v to pokrajino. Menihi in bratje konverzi, določeni za to, da posredujejo neizobraženim in divjim ljudem red redovništva in vzgoje, so se užalostili in hoteli s prošnjami, kolikor so le mogli, doseči, da ne bi bili poslani proč v barbarske dežele, ker bi tam pogrešati tako pomembnega očeta.

 

Svetniški opat pa jim je odgovoril: “Kaj delate, moji ljubljeni bratje? Zakaj mučite mojo dušo z nerazumnimi solzami in prošnjami? Ali sledim morda pri tej odločitvi svoji volji in ne mnogo bolj volji Boga, ki ga moramo vsi ubogati?” Pred njim so ležale obleke, svete posode in druge reči za bogoslužje, ki naj bi jih bratje vzeli s sabo. Ker jih je hotel prepričati o tem, da je bila to Gospodova odločitev, je visoko dvignil pladenj, ki je bil določen, da sprejme na duhovnikove roke izlito vodo, pritisnil s prstom na njegovo dno in rekel: “Glejte, to bo za vas znamenje, da vas je poslal Gospodov Duh.” Tedaj se je lahko videlo, da se je trda in neelastična kovina vdala na čudovit način mehkemu prstu tako zelo, da se še danes pozna, kako velik je bil prst. Kolikor je znotraj popustila, toliko je od zunaj nabrekla.

 

V pričevanje za tako velik čudež se hrani z največjim spoštovanjem ta pladenj v zakristiji samostana, ki ga je ustanovil takrat svetniški oče. Ko so omenjeni bratje spoznali, da je bila božja milost jasno navzoča, so uničili želo razjedajoče žalosti, in se veselili, čeprav niso šli k zelo oddaljenim in v hudi klimi ledenega severa razstresenim ljudstvom brez duhovnega strahu. S pobožnim zaupanjem so sprejeli, da jih bo spremljala ista božja milost po zaslugah in molitvah njihovega svetniškega očeta.

Med njimi pa je bil tudi mlad mož, z imenom Gerard. Bil je doma iz Srednje Nemčije v mestu Utrecht in je bil dobro razpoložen ter imel tudi preprostost golobice. Bil je še bolj nezadovoljen kot drugi in se pritožil s solzami božjemu možu : “Preblaženi oče, jaz, bedni mladi fant, sem zapustil očetno hišo, vse preziral, kar bi bilo vredno želja in ljubezni.

 

Zato sem, gnan od ljubezni do Reda, prišel k tvoji očetovski dobroti v upanju, da bom mogel uživati tvojo prijetno navzočnost, ki me bo poučevala z nauki in zgledom, pomagala s svojim zasluženjem in molitvami, da bi našel varnost pred nevihto skušnjav in ognjem mladostne poželjivosti v senci te svetniške skupnosti. Z vsem srcem si želim in hrepenim, da bi pričakal sodni dan med telesi naših bratov, ki počivajo na tem pokopališču. In glej, ti me danes odganjaš od svojega obličja in izgubljam udeleženost pri tej svetniški skupnosti, in k temu bom še prikrajšan za zaželeni pokop.

 

Zato, predvsem zato zelo trpim, kajti srce mi bobni v prsih.” Iz sočutja do mladega moža se je božji mož potrudil pomiriti njegovo od žalosti zadeto dušo z ljubeznivimi besedami. V svojem preroškem duhu je videl to, kar se bo zgodilo po 50 letih, in mu napovedal: “Pojdi, preljubi sin, kamor te pošilja Sveti Duh v svoji milosti in delaj kot prizadeven delavec na Gospodovem polju! Obljubim ti v Gospodovem imenu in ti zagotavljam, da boš umrl v Clairvauxu, kot si želiš, in boš skupaj z nami pričakoval, ter ne boš prevaran, slavni prihod nebeškega Ženina.” To tako osrečujočo obljubo pobožnega očeta je brat sprejel kot poroštvo svojega hrepenenja in se zelo razveselil. Vedel je namreč, da človek, čigar so dokazi znamenj in čudežev potrdili kot svetišče modrosti in resnice, ne sme varati.

 

Šel je torej in je v samostanu, kamor je bil poslan, da ga ustanovi z drugimi brati, navdušeno opravljal naloge priorja, oskrbnika, ter dosegel službo in hkrati ime opata kot dar božje milosti. Čeprav je nerad sprejel to čast – hotel je raje ostati varen na nižjem mestu, kot da bi bil v nevarnosti na visokem položaju – je okrasil prevzeto službo s sijajem bogaboječega življenja. Ker pa je zaradi majhnega števila klerikov komaj kdo iz tiste dežele vstopil v Red, je poslal Gospod svojemu zvestemu služabniku izobražene in modre ljudi iz Nemčije in Anglije, zaradi česar se je v tisti deželi okrepila vzgoja meniškega življenja in prinesla obilen sad pri ljudstvih, ki so sicer slišala za besedo 'menih', a ga do tedaj nikdar niso videla.

 

Gerard je kot opat samostana prenesel svojemu oskrbniku Abrahamu, modremu možu, vso upravo samostana v svetnih rečeh in zunanjih zadevah ter se popolnoma predal duhovnemu prizadevanju: reševanju duše, budnosti in vnetosti za božjo službo, pogosti navzočnosti pri delu, če je kdaj imel čas, pogosti navzočnosti pri duhovnem branju, jemanju iz skupnih dobrin za telesno vzdrževanje, vnetosti za pobožnost in božji strah.

 

Odlikoval se je po tako veliki milosti krotkosti in potrpežljivosti, da ga je nekoč neki menih, katerega je zaradi pregreška pokaral, zapeljan od hudobnega duha, ko je šel po stopnicah navzdol, tako močno s pestjo sunil, da ga je ta udarec zelo bolel. Tako zlobnega človeka ni izključil ali ostro kaznoval, ampak ga je nasprotno potegnil stran, ga ponižno prosil, naj mu odpusti in se Bogu na ljubo preneha jeziti nanj.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

Sv. Bernard spodbuja redovnega brata, naj se ne vda skušnjavi

Po smrti častitega očeta Bernarda je živel v Clairvauxu neki brat, ki je moral v začetku svojega redovnega življenja kot mlad vojak prenesti veliko sovražnih udarcev; pogoste puščice skušnjav je z oklepom vztrajnosti moško prestrezal, pred vsem drugim pa je začutil sovražnega duha nečistosti, da je domišljiji bednega mesa, ki jih je stalno vnašal zlobni sovražnik, komaj zmogel preganjati z orožjem svetniškega kesanja in z molitvijo, in v tej peči ožgan, je ves dan okoli hodil potrt. Vsak dan je naraščal strah pred tem zelo težkim bojem in moč še neizurjenega ni bila tako velika, da bi mogel zaupati, premagovati in prenašati še naprej to silo hudega trpljenja. Zato je tudi premišljal v svojem srcu, da bi se vdal skušnjavcu, odložil redovno obleko in se vrnil v svet. In ko je že nemiren pazil na priliko, da bi odšel, je stopil k njemu v videnju malo prej umrli blaženi Bernard in mu rekel: »Vnaprej moraš vedeti, da te čakajo še mnogi boji. Ravnaj moško in ne vdaj se, kajti Gospod bo ob pravem času pri tebi kot pomočnik, da te reši. Zato ti obljubim, da boš rešen, če boš do konca vzdržal v Redu. Če pa te morda kdo poskusi na sodni dan oškodovati, bom jaz namesto tebe odgovoril in mojo dušo zastavil namesto tvoje.«
Brat, ki ga je opogumila obljuba tako velikega očeta, je izgnal duha malodušja in nezaupanja iz svojega srca. Ni bil več slaboten, omahujoč pri sklepanju za boj, ampak na neverjeten način okrepljen. Nobena zvitost hudobnega duha ali silne skušnjave ga niso ovirale v vztrajnosti; dobil je zasluženje, kot mu je bilo napovedano, da bo zmagal z Božjo milostjo in s trudom v vseh teh mnogih spopadih. Vztrajal je v svetem Redu do konca življenja v lepem vedenju in dosegel po obljubi od Boga ljubljenega očeta tudi večno zveličanje.