Če je res, da te duše ne morejo ničesar
več storiti iz lastne moči, moremo kljub temu vedno znova ugotoviti, da po
čudežnem in razveseljivem daru vsemogočnega Boga sodelujejo s tistimi, ki se
zanje trudijo ter se jim na kakšen način izkažejo hvaležne, kot se je pred
mnogimi leti zgodilo nekemu menihu, ki je živel pobožno. To smo zvedeli iz
zanesljivih virov starejših in vemo, da je to tudi pisno overjeno v pričevanje
poznejšim rodovom.
V provinci, ki se imenuje “Nemčija
onkraj Rena” ali navadno “Saška”, je stal samostan klunijevcev [benediktincev],
ki je bil zgrajen znotraj zidov Paderborna in so ga imenovali po apostolih Petru
in Pavlu. V starih časih, ko je bil red klunijevcev še živ, je v njem živel
neki menih Amo. Ker je opravljal službo priorja, je skrbel, da je krasil svojo službo
s svetniškimi navadami, kot se spodobi za duhovnega služabnika. Pogosto je
obhajal sveto mašo v majhni kapeli, posvečeni sv. Aleksiju, ki jo je od
samostanskega oratorija ločilo pokopališče. Zato je moral hoditi tja skozi to
božjo njivo in je medtem pobožno molil za verne duše. In ker je premišljeval,
da bo na koncu življenja postal prah, je pomislil na nemoč tistih, ki so že
postali prah, in prosil v molitvi, da bi bile njihove kazni omiljene.
Nekega dne, ko je šel nazaj od maše
preko pokopališča, je molitve za pokojne končal z vzklikom: “Naj počivajo v
miru!” Razločno je slišal, kako mu je velika množica odgovorila: “Amen, amen!” Ko
je to slišal, se je zelo prestrašil. Medtem ko je premišljeval, da so to duše,
za katere je molil, se je čudil in bal, ker so stale tako tesno ob njem. Potem
je nadaljeval še z večjim navdušenjem s to dobro navado, ki jo je imel do
tedaj, saj je spoznal iz nenavadnega čudeža, da ugaja Bogu njegovo pobožno
služenje in da je za verne duše osrečujoče ter nadvse koristno. Sveta in
zveličavna je misel moliti za rajne, da bi bili rešeni svojih grehov!
